Prva dirka 24 ur Le Mansa je potekala davnega maja leta 1923, ko se je ob francoski reki Sarthe začela pisati zgodovina ene najbolj znamenitih dirk, ki se, tako kot v svoji prvi izdaji, načeloma začne v soboto ob 16.00 in konča v nedeljo, natanko 24 ur kasneje. Prve izvedbe so bile sicer sredi junija. V okolici Le Mansa so sicer dirkali že leta 1906, a tedaj še ne neprekinjeno 24 ur. Sprva dirka ni potekala po povsem namensko zgrajeni tekmovalni progi in je bila speljana tudi po običajnih cestah, te odseke pa so kasneje nadomestili tonamenski.

Na dirki sodeluje okoli 60 dirkalnikov, ki načeloma ne smejo imeti več kot dva sedeža in par vrat, razdeljeni pa so v različne razrede, in sicer od doma izdelanih do prototipov. Zmagovalec je tisto vozilo, ki v enem dnevu prevozi največjo razdaljo. Ko sta leta 1966 forda GT40 hkrati prevozila ciljno črto, je organizator določil, da je zmagalo vozilo – to običajno prihaja iz razreda LMP1 ali LMP2 (Le Mans Prototype) – ki je imelo slabše štartno izhodišče, saj je prevozilo daljšo razdaljo. Če želi voznik doseči končno uvrstitev, mora ciljno črto prevoziti po preteku časa, torej 24 ur. Tako so v preteklosti poškodovana vozila čakala v garaži do izteka časa in se nato privlekla skozi cilj in dosegla končno uvrstitev.

Danes vsako ekipo sestavljajo trije vozniki, do leta 1970 pa sta bila dovoljena zgolj dva, sprva pa je celo dirko vozil en sam voznik. Kdaj se vozniki menjajo, in koliko kdo prevozi, je bila nekoč odločitev ekipe, danes pa eden ne sme voziti več kot 14 ur in ne več kot štiri ure v kosu. Leta 1950 je Louis Rosier vozil domala 24 ur, izpustil je le dva kroga. Dirkališče Circuit de la Sarthe, ki leži v bližini vasice Le Mans, je dolgo 13,6 kilometra in ima 38 zavojev, pred letom 1990 pa je bila štartno-ciljna ravnina Mulsanne dolga kar šest kilometrov, pravila Fie pa so te odseke kasneje omejila na dva kilometra.

''Lemanški štart'' je bil nekoč nekaj posebnega. Dirkalniki so bili na štartno-ciljni ravnini prečno razporejeni ob enem robu oz. boksih, dirkači pa so stali na drugi strani in ob zamahu s francosko zastavo stekli do dirkalnika in dirka se je začela. Zaradi tega so nekatere znamke razvile nove tehnike za hitrejši vžig motorja – Porsche je ključavnico za vžig vgradil levo od volana, da je voznik z desno roko istočasno že prestavil v prvo. Ker se vozniki v naglici niso pripenjali, so leta 1970 spremenili štart in so vozniki le še vžgali motor in speljali, leta 1971 pa so uvedli leteči štart.

Kljub temu, da se dirka, ki jo organizira Automobile Club de l'Ouest, odvija 24 ur, so bile včasih razlike na vrhu minimalne. Leta 2011 je bila razlika vsega 13 sekund, voznika pa sta oba prevozila 355 krogov. Največja razlika med prvim in drugim je bila do zdaj leta 1927, znašala pa je 350 kilometrov.

Dirka 24 ur Le Mansa je ''zakrivila'' polivanje s šampanjcem po koncu dirke/tekmovanja. To tradicijo sta začela Dan Gurney in A. J. Foyt, ki sta se začela s šampanjcem brizgati, prej pa so ga dirkači pili. 

Leta 1955 se je dirka zavila v črnino, ko je dirkač Pierre Levegh z mercedesom 300 SLR poletel med navijače ob ciljni ravnini in je posledično umrlo več kot 80 ljudi, kar je sprožilo uvedbo dodatnih varnostnih ukrepov, ki pa so med drugim dovolili še višje hitrosti, ki so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja presegale 320 km/h. Tedaj dirke niso prekinili, saj so tako gledalcem s tem preprečili, da bi se nakopičili na dirkalni stezi in onemogočili prihod reševalcem. Zaradi nesreče se je Mercedes za dlje časa umaknil iz avtomobilskega športa. Na ravnini Mulsanne se je po trčenju v ograjo leta 1986 smrtno ponesrečil Jo Gartner, leta 1990 pa so uvedli dve šikani, da bi preprečili vrtoglave hitrosti. Kljub temu gre tu še naprej krepko preko 300 m/h, povprečna hitrost zmagovalcev v današnji dobi pa je kar 225 km/h. Do zdaj je rekord 397 krogov oz. 5.410 prevoženih kilometrov.

Dirka je bila v prejšnjem stoletju odpovedana leta 1936 (velika gospodarska kriza, t. i. velika depresija) in med letoma 1940 in 1948 (2. svetovna vojna), med pandemijo koronavirusa pa je potekala virtualno.

Največkrat je dirko dobil Danec Tom Kristensen, ki je zmagal devetkrat in kar šestkrat zapored (nazadnje leta 2013), sledi mu Belgijec Jacky Ickx, ki je slavil šestkrat. Največkrat je med konstruktorji šampanjec odpiral Porsche, in sicer 19-krat. S 13 zmagami mu je najbližje Audi, tretji pa je Ferrari z devetimi zmagami. Med državami ima največ zmag Nemčija, in sicer devet, najbolj trofejni model pa je Audi R8, ki ima v vitrini pet zmag na 24 urah Le Mansa. Naslov od leta 2022 branijo Brendon Hartley, Sebastien Buemi in Ryo Hirakawa. Woolf Barnato je do zdaj edini, ki je zmagal na vseh dirkah, ki se jih je udeležil (3). Dirke se je v preteklosti udeležil tudi Slovenec Matjaž Tomlje, ki je leta 1994 osvojil tretje mesto na tej legendarni vzdržljivostni dirki in s tem poskrbel za enega največjih uspehov slovenskega avtomobilizma.