Vozil je samo 13 km/h. Policist ga je lovil s kolesom in mu napisal kazen

Bilo je januarja 1896, ko se je Walter Arnold z motornim vozilom zapeljal skozi Paddock Wood v angleški grofiji Kent. Takrat si verjetno ni predstavljal, da bo njegova vožnja postala del zgodovine avtomobilizma.

Po podatkih Guinnessovih svetovnih rekordov je Arnold vozil s hitrostjo osem milj na uro oziroma približno 13 kilometrov na uro. Težava je bila v tem, da je bila takrat na območju dovoljena hitrost le dve milji na uro oziroma približno 3,2 kilometra na uro.

Arnold je torej vozil več kot štirikrat hitreje od dovoljene hitrosti.

Danes bi takšen prizor verjetno pomenil nekajsekundno meritev z radarjem in položnico v nabiralniku. Takrat pa prometna policija še zdaleč ni bila podobna današnji.

Ko je policist opazil Arnolda, se je začel lov. Toda policist ni imel avtomobila, motornega kolesa ali radarske naprave.

Imel je kolo.

Policist je Arnolda zasledoval približno pet milj oziroma nekaj več kot osem kilometrov, preden ga je dohitel.

Celoten prizor je zato danes skoraj filmski: avtomobil je peljal s takrat osupljivih 13 kilometrov na uro, za njim pa je kolesaril policist, ki ga je želel ustaviti zaradi prehitre vožnje.

A za takratne razmere prekršek ni bil majhen. Avtomobili so bili še popolna novost, zakoni pa so jih pogosto obravnavali podobno kot druge nevarne oziroma nenavadne oblike prevoza.

Avtomobili so morali imeti celo človeka z rdečo zastavo

Takratna pravila so bila za današnje voznike skoraj nepredstavljiva.

Po podatkih Paddock Wood Town Councila je moral pred motornim vozilom hoditi človek z rdečo zastavo in opozarjati druge udeležence v prometu na njegovo približevanje. Vozilo prav tako ni smelo preseči hitrosti dveh milj na uro.

Pravila so izhajala iz časa, ko je bil avtomobil še novost, konji pa so bili glavno prevozno sredstvo. Glasen in nenavaden stroj je lahko prestrašil konja, zato je zakonodaja skušala njegovo gibanje čim bolj omejiti.

Arnold pa se skozi Paddock Wood ni peljal niti počasi niti s človekom, ki bi hodil pred njim in mahal z zastavo.

Policistu je tako dal več kot dovolj razlogov za ukrepanje.

Kako natančno so leta 1896 izmerili njegovo hitrost, ni povsem jasno. Takrat namreč še ni bilo radarjev, policijskih merilnikov hitrosti niti avtomobilskih merilnikov hitrosti. Policist ga je opazil, ocenil, da močno presega dovoljeno hitrost, in se za njim pognal s kolesom. Ker ga je po približno osmih kilometrih dohitel, je mogoče, da so hitrost ocenili oziroma izračunali na podlagi časa in razdalje, vendar zgodovinski viri ne opisujejo natančnega postopka merjenja.

Primer je bil nekoliko bolj zapleten, kot bi lahko sklepali iz današnjega izraza kaznovan zaradi prehitre vožnje.

Arnold je bil obtožen kar štirih prekrškov. Med drugim je uporabljal vozilo brez konja na javni cesti, vozilo naj bi upravljalo manj kot zahtevano število ljudi, vozil je hitreje od dovoljenih dveh milj na uro, poleg tega pa na vozilu ni imel jasno navedenega svojega imena in naslova.

Na sodišču v Tonbridgeu je bil 30. januarja 1896 spoznan za krivega vseh štirih točk.

Za vse skupaj je moral plačati 4 funte in 7 šilingov, od tega je bilo deset šilingov namenjenih posebej kazni zaradi prehitre vožnje.

Prav ta primer danes velja za prvo zabeleženo kazen za prehitro vožnjo z motornim vozilom.

Walter Arnold pa ni bil običajen človek, ki bi si nekega dne omislil nenavaden avtomobil.

Bil je povezan s prodajo in izdelavo zgodnjih avtomobilov. Leto prej je v Veliko Britanijo uvozil v Nemčiji izdelan avtomobil Benz, pozneje pa je njegovo podjetje začelo tržiti lastno različico vozila z imenom Arnold Motor Carriage.

Zaradi tega nekateri zgodovinarji menijo, da njegova znamenita vožnja morda ni bila zgolj nepremišljena zabava. Zgodba je namreč podjetju prinesla precejšnjo pozornost.

Če je bil cilj promocija avtomobilizma, je Arnoldu uspelo. Njegovo ime je zaradi ene same vožnje ostalo zapisano v zgodovini.

Zakonodaja se je kmalu začela prilagajati novemu svetu avtomobilov.

Central Southern Advanced Motorists v svojem zgodovinskem pregledu navaja, da je bila omejitev hitrosti pozneje istega leta zvišana na 14 milj na uro oziroma približno 23 kilometrov na uro, odpravljena pa je bila tudi zahteva po človeku z rdečo zastavo.

Arnold se tako ni zapisal v zgodovino kot človek, ki je avtomobilizem zaviral. Ravno nasprotno. Ostal je povezan z zgodnjim razvojem avtomobilov v Veliki Britaniji.

Viri: Guinness World Records, Paddock Wood Town Council, Historic UK, Central Southern Advanced Motorists