Valentino Rossi, motociklistična legenda in za mnoge najboljši dirkač v zgodovini motošporta

Valentino Rossi ni zgolj ljubljenec ljudskih src, pač pa se je v zgodovino zapisal kot eden najuspešnejših motociklistov na svetu. V Rubinu rojeni in v kraju Tavullie živeči Rossi je edini, ki je postal svetovni prvak v štirih različnih kategorijah in sicer 125-, 250-, 500-kubičnem in MotoGP. V kraljevskem razredu je bil serijski prvak, v nižjih razredih pa je slavil po enkrat.

Doktorski naziv

In kako je ta ikona motošporta postala ''doktor'' oz. The Doctor? Dottore je v italijanščini sinonim za profesionalca in izjemnega specialista oz. mojstra, kar Rossi v svetu motociklizma vsekakor je, čeprav nima doktorskega naziva. Po navedbah nekaterih pa naj bi se ga tak vzdevek prijel zaradi pogostosti priimka zdravnikov s priimkom Rossi oz. tedanje priljubljenosti zdravnika iz nadaljevanke Mestece Peyton. Vzdevek ga spremlja vse od leta 2001.

Rossi bi kaj lahko bil dirkač formule ena ...

Rossiju je bil motociklizem položen v zibelko. Njegov oče Graziano Rossi je bil namreč motociklistični dirkač, zato se je ''Vale'' že zgodaj pobliže spoznal z motorji. Graziano je v sezoni 1979 dirkal s številko 46, ko je v 250-kubičnem razredu nanizal največji uspeh v karieri in tedaj trikrat zmagal. Istega leta se mu je rodil Valentino. Po hudi nesreči v Imoli je motor zamenjal za reli dirkalnik. Rossi je zato vedno nosil številko 46, čeprav mu je kot prvaku vedno pripadala številka 1. To je iz spoštovanja do številke nosil na motociklistični obleki, na pa tudi na motociklu. Številka 46 je kmalu postala kultna, srečna številka, sinonim za uspeh in blagovna znamka in je tako danes več kot samo številka. Podobno kot številka 23 v košarki, ki jo je nosil Michael Jordan. Le da številke 46 Rossi ne dovoli upokojiti, saj želi, da nekoč z njo dirka tudi kdo drug. Pa jo bo kdo vreden. Bo lahko zapolnil njegovo veličino, ki sega onkraj dirkališča? Morda Luca Marini, njegov polbrat po mamini strani, ki je bil viceprvaka v Moto2 leta 2020, letos pa je v skupni razvrstitvi v motoGP zasedel 19. mesto, tik za Rossijem? In kot smo ravno pri bratih. Rossi ima tudi mlajšo sestro Claro Rossi, ki pa je za razliko od bratov zaplavala v glasbene vode.

... toda ...

Pa če se vrnemo k Rossijevim začetkom. Ker je v mladosti mamo Stafanio Rossi (dekliško Palma) skrbelo za sinovo varnost, mu je oče namesto motorja kupil gokart. Prve dirkaške kilometre je mali Valentino začel nabirati že pri treh letih. Kmalu je danes 181 centimetrov visoki dirkač – da, Rossi ni tako majhen, kot meni večina – s 60-kubičnega preklopil na 100-kubični gokart. Pri enajstih je nato osvojil regionalno prvenstvo v gokartu. Nato je presedlal na minimoto in do konca leta 1991 pokoril konkurenco na številnih regionalnih dirkah. Obenem je še vedno dirkal z gokartom in bil istega leta peti na državnem prvenstvu. Z očetom sta načrtovala preskok v italijansko in evropsko serijo z močnejšimi motorji in če ju ne bi ustavili visoki stroški, bi Rossi verjetno nekoč sedel v bolid formule 1. Zato sta ostala pri minimotu. Vse ostalo je zgodovina. Leta 1993 se je Valentinu ponudila priložnost, da sede za 125-kubični motocikel Cagivo Mito. Motor je na dirki takoj poškodoval v nesreči le nekaj sto metrov od boksov, a vseeno končal na solidnem devetem mestu. Na zadnji dirki krstne sezone v italijanskem prvenstvu je prvič osvojil prvi štartni položaj. Naslednjo sezono je z ekipo Mito že postal italijanski prvak. V sezoni 1994 je tekmoval v italijanskem prvenstvu 125 GP. Med stegni je stiskal motocikel Sandroni, ki ga je izdelal ''motociklistični čarodej'' Guido Mancini, sicer nekdanji dirkač in mehanik. Leta 1995 je Rossi presedel na Aprilio in spet osvojil naslov italijanskega prvaka, ter bil tretji na Stari celini.

Hitro preskakovanje ovir

Rossi se je na svetovni motociklistični zemljevid vpisal v sezoni 1996, ko je debitiral v 125-kubičnem razredu. Star je bil komaj 17 let. Z Aprilio si je tedaj privozil deveto mesto v skupnem seštevku, potem ko je kar nekajkrat na dirki padel in odstopil. V svoji krstni sezoni je dobil avgustovsko dirko v Brnu na Češkem. Že naslednjo sezono je bil razred zase in odšel v višji razred (250 cm³) s popotnico 11 zmag na 15 dirkah in naslovom prvaka. Prvo sezono stopnico višje je kot član ekipe Aprilia RS250 končal kot viceprvak. Premagal ga je zgolj moštveni kolega Loris Capirossi, ki je osvojil 23 točk več. Sezono kasneje je tudi v tem razredu ugnal vso konkurenco, potem ko je nanizal kar devet zmag. To mu je odprlo vrata med elito. Tudi na prvi naslov v razredu 500 cm³ je čakal dve sezoni, potem ko je leta 2001 s Hondo prvič in zadnjič postal prvak v kraljevskem razredu, saj je ta nato postal MotoGP razred. Rossi je tedaj vozil pod mentorstvom nekdanjega svetovnega prvaka Micka Doohana, v hladno-topli sezoni pa je osvojil dve VN in na koncu skupno zaostal le za Kennyjem Robertosom ml. Nato je karizmatični Italijan nanizal štiri zaporedne naslove svetovnega prvaka in postal absolutni kralj dirkališč. Preskok na močnejše, 990-kubične ''stroje'', mu ni povzročal težav, kasnejši na 800-kubične pač, a se je z njimi nato le spoprijateljiv. V sezoni 2001 je bil hud boj z rojakom Maxom Biaggijem – to je bil pred Marquezom njegov prvi pravi rival – ki ga je na koncu premagal kar za 106 točk, s Colinom Edwardsom pa je osvojil tudi vzdržljivostno dirko 8 ur Suzuke in s tem postal prvi Italijan z zmago na tej dirki, čeravno s takšnimi dirkami ni imel nobenih izkušenj. Je tudi zadnji dirkač, ki je dirko osvojil s satelitsko ekipo. Prva dva naslova je ta velik ljubitelj pice z majonezo in Batmanovih filmov osvojil s Hondo, druga dva pa na Yamahi. Postal je dvakratni zaporedni svetovni prvak z dvema različnima motorjema. Med VN Portugalske leta 2002 in VN Južne Afrike leta 2004 je med nanizal rekordnih 23 zaporednih stopničk, s čimer je postavil enega izmed mejnikov, ki se zdijo nedosegljivi. V zgodovino odhaja tudi kot najuspešnejši Yamahin dirkač vseh časov (56 zmag).

Rivalstvo z Marquezom

V sezoni 2006 je moral Rossi krono predati žal že pokojnemu Američanu Nickyju Haydnu, leto kasneje pa je prvak postal Avstralec Casey Stoner. Leta 2008 se je Rossi vrnil na prestol in tam ostal tudi v sezoni 2009. Leta 2011 je Yamaho zamenjal za Ducatija in sledili sta dve sušni leti brez zmage. 2013 je ponovno zajahal Yamaho. Nato se je rodilo rivalstvo z Marquezom, s katerim sta se sprva gledala prek puškine cevi. Ko je leta 2015 bil ogorčen boj za naslov prvaka s Jorgejem Lorenzom, mu je ta na zadnji dirki vzel naslov. Dirko pred tem je počilo med Rossijem in Marquezom. Slednjega je Italijan obtožil, da je namerno izzval incident, ki je Rossija stal kazni za zadnjo dirko. S tem naj bi Marquez pomagal rojaku do naslova. Neustrašni Španec je to večkrat zanikal, so se pa strokovnjaki strinjali, da je bil agresiven, a je vozil v skladu s pravili. Lorenzo je kasneje priznal, da mu je rojak pomagal tako, da ga nikoli ni resno napadal iz ozadja. Rivalstvo med Rossijem in Marquezom se je končalo po osmih mesecih leta 2016 na Grand Prixu v Kataloniji, kjer sta si javno segla v roke. Rossija je k temu napeljala smrt dirkača v razredu Moto2 Luisa Saloma, ki je na predvečer Italijanove zmage v Barceloni izgubil življenje na treningu. ''Tistega večera sem razmišljal o vsem tem,'' je dejal Rossi, ko je pojasnil, zakaj je ponudil roko Marquezu. ''Ta šport je fantastičen, to je naša strast, a je hkrati tudi zelo nevaren. Tako nevaren, da ne potrebujemo dodatnih tveganj, zato se moramo drug do drugega obnašati normalno. To je najboljša stvar, če hočeš ostati zbran in ne dovoliti, da te prevzamejo negativna čustva.'' Rossi je bil sicer povsem drug človek pod čelado. Takrat so vsi okoli njega ''postali sovražniki'', je dejal njegov oče, ki je dodal, da je takoj spet postal Valentino, ko je razjahal motocikel. Valentino je sicer znan tudi po tem, da rad spi podnevi, zaradi tega, pravi, ni imel nikoli težav s spreminjanjem časovnih pasov. Pravi, da zaživi šele popoldne.

Težko dosegljive številke

Devetkratni svetovni prvak je trenutno drugi na večni lestvici dirkačev z največ zmagami (115) in prvi v kraljevskih razredih (98). Absolutni rekorder je Giancomo Agostini, ki je skupaj zbral kar 122 zmag, a ''le'' 68 med elito. Ta dva dirkača sta edina, ki sta osvojila prvenstvo tako na dvo- kot štiritaknem motociklu. Skupno je Rossi v najmočnejšem razredu rekordnih 199-krat stopil na stopničke in 55 osvojil najboljši štartni položaj (skupno je bil na odru za zmagovalce 235-krat). Dirkaško čelado je na klin obesil po 372 dirkah v kraljevem razredu, k temu pa lahko dodamo še 60 štartov v 250- in 125-kubičnem razredu (skupno 432 nastopov), kjer je zbral po 30 štartov in 14. oz. 12 zmag ter 21. oz. 15 stopničk. V svoji karieri je ta veliki navijač milanskega Interja utrpel le malo poškodb – dvakrat si je zlomil nogo in sicer leta 2010 in 2017, obakrat na treningu.

Pika na i

Rossi je motociklistično kariero sklenil na Yamahi. Čeprav na koncu ni bil več konkurenčen, je kljub temu z 42. leti na dirkališču še vedno kazal svoje mojstrstvo. Na svoji zadnji dirki na VN Valencie v Španiji je karizmatični Italijan, ki se je ponašal s priljubljenostjo ''rock zvezdnika'', osvojil 10. mesto. V motošportu je za seboj pustil neizbrisen pečat. ''To je bila moja najboljša dirka sezone. Zadovoljen sem, ker se od karavane poslavljam med desetimi najboljšimi na svetu,'' je dejal po dirki, ki je zaokrožila 26 let njegovega življenja med dirkaško karavano. V tem času ga je spremljala tudi želva, no, tatu želve na trebuhu. Želva je bila od nekdaj njegova priljubljena žival. Po eni od anekdot je Rossi pri enajstih od mame prejel ninja želvo, potem ko je zanjo vztrajno prosjačil. Na koncu si jo je prilepil na čelado in naj bi mu prinašala srečo. Z njo je dirkal do 13. leta. Rossi je sicer veljal za enega najbolj vraževernih dirkačev. Pred vsako dirko si je tako na isti način pomel oči in poslinil prste, preden je v ušesa vstavila zamaške proti hrupu. Vedno si je na isti način podrgnil ušesna mečica, oblekel rokavice in popravil čelado, počepnil k motociklu, prijel stopalko in nekaj zamrmral vanj. Posebno zgodbo je pripovedovala tudi njegova prilagojena čelada za domačo dirko v Mugellu, pod katero se je podpisal oblikovalec Aldo Drudi – ta je ''zakuhal'' tudi Rossijevo značilno kričečo rumeno barvo. Na njej je bil med drugim napis Tribu del Chihuahua (pleme Chihuahua), ki se nanaša na skupino Rossijevih najbližjih prijateljev. Kljub temu, da je Rossi odšel, pa ostaja. Ne le njegov duh, pač pa tudi ime Rossi, saj bo prihodnjo sezono del elite njegovo moštvo VR46, prav tako bo prek Akademije VR46 še naprej skrbel za razvoj mladih in talentiranih motociklističnih dirkačev. Rossi bo kmalu prvič postal tudi očka. Z 28-letno Francesco Sofio Novello, nekdanjo manekenko in nekdanjim grid dekletom, s katero je v vezi od leta 2018, pričakujeta deklico. Do leta 2016 je bil Italijan v vezi z Lindo Morselli, ki zdaj greje posteljo dirkaču formule ena, Fernandu Alonsu.