Potem ko se je reli Dakar izselil iz Afrike, reli tradicijo na črni celini nadaljuje reli Budapest–Bamako, ki si je izboril mesto vodilnega relija v Afriki. Njegova zgodba se je začela pisati leta 2005, ko je Andrew G. Szabo organiziral prvo tovrstno tekmovanje, do danes pa je preraslo v največji amaterski reli na svetu, ki ima tudi humanitarno noto. Projekt ima namreč močan dobrodelni pridih, saj organizatorji reli izkoristijo, da zagotovijo prepotrebna (finančna) sredstva za revne afriške države. Cilj je letos v mestu Freetown, prestolnici Sierre Leone.

Z več kot 8.000 kilometrov dolgo traso po neznanem terenu se bo spopadel tudi slovenski sekstet. Polovica zasedbe že ima izkušnje z relijem, saj se je z nepredvidljivim afriškim terenom spopadla pred petimi leti, zdaj pa so podvojili moči.

Letošnja trasa je zarisana po zahodni obali Afrike in povezuje Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal, Gvinejo ter Sierro Leone. Potrebno bo veliko navigacijske iznajdljivosti, saj se bodo udeleženci orientirali po redkih navigacijskih točkah. Pri tem bo treba biti sila previden, saj se napake tu drago plačuje, z vsako situacijo pa se morajo udeleženci spopasti sami. Ni čudežnega gumba, ki bi te vrnil v varno zavetje doma. Slovenska odprava se je oborožila s tremi vozili, ki jih bosta izmenično krotila po dva člana, in sicer so to terenci Land Rover Discovery I 3.0 diesel, Land Rover Discovery II V8 in Toyota Land Cruzer 3.0 diesel, ki so vsi še dodatno prilagojeni težkim razmeram.

Pred startom relija smo se pogovarjali z Žigo Marovtom, enim od članov slovenske odprave, ki nam je zaupal nekaj podrobnosti o sami dirki, stroških in pripravah.

''Sprva smo mislili na pot z močno predelanimi avtomobili, a bi nazaj grede zaradi tega nastali ogromni transportni stroški. Avtomobile smo nameravali naložiti v kontejner, a se nam ta načrt ni izšel, zato smo sprva načrtovane terence zamenjali s cenejšimi, ki jih bomo v Afriki prodali. Tam namreč vlada pomanjkanje tovrstnih vozil in na zaključni zabavi poteka tudi sejem vozil, kjer bomo dva skušali prodati in se nato vrniti z letalom nazaj. Tretji bo člana odprave čakal v Afriki za posle v prihodnosti,'' je izbiro avtomobilov komentiral Marovt in pojasnil, da sami ne bodo tekmovali na čas. ''Obstajajo tri kategorije relija. Ena je 'Race', kjer tekmujejo profesionalni avtomobili s spremstvom mehanikov ipd. Ta kategorija je najboljši približek Dakarju. Potem je tu 'Adventure 4x4', kjer je obvezen 'štiripogonc'. Ta poteka po isti trasi kot 'Race', le da ne tekmuješ z nikomer. Priti moraš zgolj na cilj. Potem je tu še 'Spirit', ki je brez startnine in se ga avanturisti udeležujejo s starodobniki, avtobusi, Vespami ipd. Trasa za tega poteka po afriških cestah, in ne brezpotjih.''

Udeleženci so bolj ali manj prepuščeni sami sebi. ''Podpora je zgolj v smislu, da organizator nudi pomoč prek telefona, zdravniško osebje pa je na bazah in je na voljo samo zjutraj in zvečer. Določeni kampi – predvsem v Mavretaniji – morajo biti varovani z vojsko, zato nisi ves čas prepuščen sam sebi. Včasih je bilo veliko ugrabitev in ugrabitelji so izsiljevali za denar. V Mavretaniji so radi ugrabljali tujce, zato smo dobili navodila, da se je v primeru, da ti ne uspe priti do kampa, pametno skriti ali čim prej poiskati najbližjo policijsko postajo oz. vojake in z njimi kampirati, saj ponoči ni pametno biti sam in izpostavljen. To zagotovo ni izlet,'' opozarja Marovt, ki je razkril, da bodo s sabo vozili za eno tono opreme, kamor sodijo tudi potrebni rezervni deli za vozila in sredstva, ki jih bodo donirali. ''Običajno so finančna sredstva rezervirana za šole, bolnice in vodnjake. Sicer pa po poti delimo stvari, ki jih vozimo s seboj in podarimo na primer šoli v vasi. Veseli so vsega in nenehno je treba nekaj deliti, ni pomembno, kaj to je – baloni, čokolada, pisala, majice ali kape. Povsod, kjer bomo potovali, je filozofija organizatorja – in seveda tudi naša – da se med otroke delijo šolske potrebščine in drugi uporabni predmeti, pa tudi sladkarije in oblačila, skratka kar koli, česar imamo mi v izobilju, tamkajšnjim otrokom oz. ljudem pa to predstavlja nekaj, o čimer lahko zgolj sanjajo,'' pojasnjuje Marovt in dodaja. ''Udeleženci dirke pomagamo ljudem na povsem osebni ravni. Organizatorji so šli v dobrodelnosti seveda še več korakov dlje, kar pomeni, da opravljajo tudi raznorazne aktivnosti na sistemski ravni, kot je na primer donacija vozil, avtobusov, gasilskih vozil, dostava računalnikov v lokalne šole, donacija opreme za izkope vodnjakov, finančne donacije lokalnim šolam ter bolnišnicam itd.''

Ekipo vsak večer ne bo čakala klimatizirana hotelska soba in topel tuš. ''Spi se v šotorih na strehi – zaradi živali, smeti, peska ipd. Najprej nas čakata zima in sneg – mrzlo bo nekje do polovice Mavretanije – v puščavi pa 40 stopinj Celzija. A tudi v Sahari je ponoči nič stopinj. S seboj je zato treba imeti puhovko in japonke.''

Poleg opreme se je za takšen izziv treba pripraviti tudi fizično. ''Med najbolj nujne stvari sodi cepljenje. Najmanj 14 dni pred odhodom moraš biti cepljen s cepivom proti rumeni mrzlici, sicer te v določene države ne spustijo. Potem so tudi cepljenja proti tifusu in hepatitisu, ki pa sta priporočljiva, ne pa tudi pogoj za vstop, kot je rumena mrzlica,'' nam je pojasnil Marovt.

Strošek odprave ob vsem naštetem ni zanemarljiv. ''Čez prst smo ocenili, da je strošek 10.000 evrov na avto, torej 5.000 na osebo. Za startnino smo odšteli 1.800 evrov, organizatorju pa sicer daš skupaj okoli 3.500 evrov. Potem so tu stroški cepljenja in tablet, kot so tablete Malarone – samo osnovni zdravstveni paket stane okoli 300 evrov – pa rezervni avtodeli, hrana za tri tedne ...''

Ko gre za hrano, so skušali biti karseda praktični. ''Večinoma smo si omislili vojaške obroke – tako tiste od slovenske kot od ameriške vojske (MRE oz. Meal Ready to Eat, op. p.). Medtem ko moraš slovenske pogreti na plinu, pri ameriških karbid zmešaš z vodo in obrok v vrečki se pogreje. Ti visokoenergijski obroki imajo vsega dovolj in omogočajo, da nisi vseskozi na testeninah. Kar se tiče zaloge vode je treba imeti le-te za 2–3 dni, in sicer po 4 litre na osebo na dan. Za nas bo torej priporočljivo imeti v vozilu okoli 25 litrov vode,'' je preračunal Marovt, ki je pojasnil tudi, zakaj se bo relija udeležil. ''Našel sem se v opisu. Ne gre namreč za organizirano potovanje. Ko se začnejo lastni napori, testiranje samega sebe, ko je potrebna iznajdljivost – tam se začne avantura. Vse ostalo prej so počitnice. Vsi smo ljubitelji brezpotij in terenskih vozil, vsi radi potujemo, najraje po manj obljudenih lokacijah. In to je tak paket.''

Pa srečno ekipa!