Na papirju 115 konjičev ne zveni adrenalinsko razburljivih, toda v tako kompaktnem paketu, z manj kot poldrugim metrom medosja, ter predvsem z razburljivim značajem dvovaljnega skoraj litrskega agregata, ta motocikel bolj poskoči kot pospeši. Med ovinki se lahkotnost in stabilnost prelivata druga v drugo in omogočata vse načine vožnje med dirkaškim drgnjenjem kolen in driftarskim igranjem.

Najlepše pri tem motociklu pa je to, da je, v nasprotju s superšportnimi stroji, superšportno adrenalinsko zabaven (tudi) v običajnem prometu, pri hitrostih znotraj cestnih omejitev.

Je torej zabaven, zmogljiv, varen, vpadljiv, ima vrhunske komponente in »pamet« v obliki vseh mogočih elektronskih pomagal, vključno z asistenčnim zaviranjem v ovinkih. Je tudi lep in razburljiv, čeprav je to precej subjektivno in nas »sili« v razmišljanje, ali lahko rečemo, da je to najboljši oziroma eden najboljših motociklov sploh. Žal je to vprašanje bolj filozofsko in zaradi neskončnih značajev motoristov težko ukalupljivo – saj sta nekomu pomembna udobje in tehnologija, drugemu hitrost in pospeški, za tretjega šteje cena, četrtemu je vseeno, dokler ima dve kolesi ... A lahko poskusimo.

Nekaj je jasno: hypermotard je težko prekosljiv, tako s smodečimi se gumami med ovinki kot zloščeno parkiran v dnevni sobi. Seveda pa to ni motor, s katerim bomo podirali hitrostne rekorde ali prepotovali polovico sveta. Motocikel, ki temelji na supermoto zasnovi, ki je superkratek, agresiven in brez vetrne zaščite, kljub udobnemu pokončnemu položaju in odličnemu sedežu seveda ni udoben. In to bi bil tudi nesmisel. Udobju je namenjen avtomobil, to da smo za užitke na cesti pripravljeni biti mokri in povoženi, mora dajati nekaj več, kot dajejo prevozna sredstva na štirih kolesih. Ja, glede na zmogljivosti agregata in zavor ter rohnenje in ciklistiko, ki nas resno odvračata od križarjenja, je tudi utrudljiv. Ampak to ni problem motorja, pač pa šibkega voznikovega telesa in če komu to ni všeč, lahko gre konec koncev tudi na vlak.

Pomembno je, da vsak prevožen meter izvablja nasmeh na obraz. Da visok položaj za krmilom daje odličen nadzor in obvladanje v kritičnih situacijah, pa tudi vožnjo po podlagah, ki jim ta stroj ni namenjen. Nobene težave ni zaviti z asfalta, kjer je doma, na makadam ali še kam dlje. Tu na koncu tako ne odloča več motocikel, ampak odločajo gume. Lahkotnost in zmogljivost pa zagotavljata svobodo daleč od okornih terencev, potovalnikov ali čoperjev ... Je nekakšen slečen streetfighter s terenskim DNK-jem na steroidih. Si je mogoče želeti več? Kaj pa manj? Mogoče pri ceni? 13.000 evrov ni malo denarja, a v današnjem svetu motorističnih cen tudi ne veliko. Kako že pravijo: če je mogoče z denarjem kupiti veselje, je to vedno poceni! In za ta denar si ne znam predstavljati, da bi bilo mogoče kupiti več veselja, vzburjenja in čistega užitka …