Električni ''doping'' za podaljšan užitek na gorskih turah

Povejmo direktno: električna kolesa so nadgradnja. V teoriji gre za mehansko nadgradnjo kolesa, v praksi pa za oplemenitenje telesnih zmogljivosti. Z njihovo pomočjo zmoremo klance, ki jih sicer ne bi, in to ne le v fizičnem smislu, ampak tudi zaradi manjšega zdrsa zadnje gume ob pomoči elektromotorja. Ta ne poskrbi le za dodatni ''boost'' moči, ampak tudi za enakomernejši navor pri pedaliranju. Predvsem pa si lahko privoščimo dolžine in višine, ki si jih sicer ne bi. To pomeni, da dlje uživamo, če želimo, pa smo lahko na koncu isto utrujeni, le da z večjim nasmehom. Kot je temu lepo jedrnato in sočno rekel Miroslav Cvjetičanin: ''Električno kolo ni potuha, ampak osebni trener, motivator, 'mučilna' naprava, s pomočjo katere se spremeni življenje.''

Za preizkus te »spremembe« sem se kot sicer zaprisežen motorist (in nekdanji klasični gorski kolesar) ture lotil z Ducatijem. Da, Ducati poleg cele palete vrhunskih motociklov ponuja tudi električno gorsko kolo. Gre sicer za nekoliko modificiran Thokov model MIG v kombinaciji s Shimano pogonom in zavorami ter oplemeniten s FOX vzmetenjem in dizajnom Alda Drudija. Ne bomo šli v podrobnosti, kaj pomenijo 29 palcev veliko prednje in 27,5-palčno zadnje kolo, 17 oziroma 16 centimetrski gib vzmetenja, več kot 20 centimetrov velika zavorna koluta, hidravlično nastavljiv sedež, 11 prestav in 23 kilogramov mase …, saj je tako po pogledu kot otipu, vožnji, pa tudi ceni jasno, da gre za vrhunsko kolo, ki se pelje, tako kot je videti in kot od Ducatija pričakujemo.

Pol kilovatne ure »močna« baterija iz elektromotorja izvleče tretjino konjiča moči (250W), kar se je v praksi izkazalo za dovolj, da ob maksimalni uporabi pomoči elektrike v celoti prekolesarimo Veliko planino s 600 višinskimi metri in v dolžini slabih 20 kilometrov. S Startom na Kranjskem Raku (Volovljek) in vzponom po cesti čez Mačkin kot na Zeleni rob, nato pa čez Veliko in Malo planino na na Gojško planino ter preko Planine Marjanine njive nazaj na Volovljek.

Slabosti pravzaprav tehnično gledano to kolo nima, niti pri vzponu (električni pomoči) kot spustu (mehanske komponente). Je pa »psihološko« cena električnih koles še vedno njihova edina slabost in čeprav je ta Ducati glede na komponente in celoto vreden dobrih šest tisočakov, to še vedno ni malo. A če prisegate na motocikle in bi radi z dodatnim pogonom zavili tudi tja, kamor z bencinskim pogonom ni mogoče ali se ne sme (oziroma ni lepo), je to ena od idealnih priložnosti. In seveda ne pozabite, da tudi za kolesa obstajajo omejitve vožnje v naravnem okolju!