Samo pri tem je na voljo konkretna barva, ki je nekje med rumeno in oranžno, ker bi ga spredaj lahko hitro zamenjali za kakšen ST-line. Zadaj pa ga seveda izdata široki izpušni cevi. Pa seveda 19-palčna platišča. Ni še RS, je pa novi ST druga najboljša stvar! Bencinski, ja. Upam, da ga boste sploh še lahko kupili, sicer pa pri Fordu z njim mislijo malo resneje kot s kakšnim litrskim ecoboostom, kot boste videli po agresivni plastiki, napisih ST in – tisti z bolj učenim očesom– po tem, da je nekoliko bližje tlom. In prav boste imeli – za cel centimeter.

Motor ni več dvolitrski, ampak 2,3 -litrski. Ne ’down’, ampak ’upsizing’, zanimivo, ne? Ta motor je precej v sorodu s tistim v RS-u prejšnje generacije, ampak seveda nima 350 ’konjev’, ’le’ 280. 30 več kot prej in kar 420 Nm navora, to je 80 več kot prej. In tu je v bistvu vsa razlika. Poleg softverskih pogruntavščin. Turbina ima recimo zdaj dvojni dovod zraka, kar zmanjšuje turboluknjo in zato bolj zvezno vleče. Elektronika zdaj drži loputo odprto še do tri sekunde po tem, ko dvigneš nogo s plina. To pomeni, da je pripravljena, ko kmalu spet pritisneš na pedal, in v teoriji je vse skupaj precej bolj odzivno.

Znotraj pa nekih bistvenih sprememb ni. Napis ST, rdeča gumbka na volanu in sedeži, ki so krasni in ponosno nosijo značko ST; v bistvu so čistokrvni recaroti. Niso školjkasti, ampak po občutku so zelo blizu. Sicer ostaja takšen focus enako praktičen kot ostali, odlagalnih mest torej ne manjka, le števci so precej zastareli in samo vprašanje časa je, kdaj bo dobil digitalni tretma po vzoru kuge ali pume.

Če se najprej lotim tistih dveh gumbov na volanu: ’ST’ vas vrže v športni način, ’mode’ pa pretika med vsemi voznimi programi. ST ima zdaj aktivne blažilnike, kar pomeni, da precej otrdijo v načinu ST in dirkalnem načinu, v normalnem pa so dovolj mehki za pot na morje ali v trgovino. Udobju delajo medvedjo uslugo le 19-palčna platišča, ki prenašajo vsak tresljaj do vaše riti. V načinu ST se boste na to z veseljem požvižgali, saj avto povsem spremeni karakter. Iz cevi začne pokati, volan otrdi, zavore so občutljivejše, ob prestavljanju menjalnik lepo izenači vrtljaje in ko ga poženete čez 6 jurjev vrtljajev, med merilniki utripa lučka ST; takrat je optimalno prestaviti. In z veseljem boste, hodi so kratki, gibanje ročice oteženo, klik je lep, kar skoči v prestavo, torej zelo športno. Zvok je precej brutalen, žal malo tudi umeten, iz zvočnikov, ampak vsi pešci bodo vedeli, da … to pač ni 1.0 ecoboost.

Pogon je seveda le sprednji, mogoče je štirikolesni spet rezerviran za novi RS. Ima pa zato elektronsko podprto pravo zaporo diferenciala, da se iz ovinka res optimalno izstreli. Volan je natančen in zelo odziven že pri majhnih kretnjah, ampak pri vstopu v zavoj ga je treba kar odločno obrniti. Tu pa avto zares oživi. Oprijema sploh ne zmanjka, tako pri vstopu kot pri pospeševanju ven, še posebej v športnih dveh načinih, ko obe kolesi zapora diferenciala bolj usklajuje. Ta pomaga tudi pri surovih pospeških – v ravni črti potrebuje le 5,7 sekunde do 100 km/h. V četrti in peti prestavi je celo hitrejši od RS-a. Ja, ST je zdaj trdno zasidran v razredu ’hot hatchev’, vročih kombilimuzin.

Poraba, če res morate vedeti, je bila na snemanju preko 14 litrov, če boste želeli, bo pa lahko tudi med 8 in 9 litri. Ampak ne boste. Nikoli.

Ford focus ST 4. generacije je v samem vrhu vročih kombilimuzin. Praktičen kot navaden fokus, krotek kot navaden fokus, civiliziran kot navaden fokus … Dokler pustite pri miru tista rdeča gumbka na volanu. Potem pa postane konkurent najboljšim, in tu mislim, da hyundai i30 N, megane RS, leon cupro in golf GTI pelje lulat – vsaj na papirju. Dobro, niti približno ni tako odbit kot civic type-R, ampak namesto tega dobite najboljše iz obeh svetov. Pri Fordu lov za stotinkami in konstantno bolečo rit prepuščajo RS-u, ST je pa za vse, ki pač potrebujete družinski avto, obenem pa imate radi športni potencial.

Ford focus 2.3 ecoboost ST-3

+ odličen za tiste, ki iščete kompromise
+ motor se je povečal, kar je v nasprotju s trendi
+ navora je ogromno, zato so vmesni pospeški odlični
+ menjalnik je pravo veselje uporabljati, elektronika pomaga z vrtljaji
+ oprijem v ovinkih je fantastičen, zadek odločno sledi nosu
+ prava zapora diferenciala pomaga pri prenosu moči na podlago
+ ko voznik postane zahteven, ST postane zelo čvrst, kar je prav
+ sedeža spredaj bi bila težko boljša
+ barva je rezervirana samo za ST in mu zelo pristoji
– vsakodnevna vožnja vseeno ne bo preveč udobna
– večjo porabo goriva je pač treba vzeti v zakup
– morda bi bil lahko zunaj še malo agresivnejši in posebnejši