Novo orožje v boju proti terorizmu

Pozneje študente aretirajo zaradi suma terorističnega napada, na policijski postaji pa jih zaslišijo s pomočjo t. i. testa prikritih informacij (concealed information test – CIT). Senzorji merijo količino vlage v koži, nato pa s pomočjo matematičnih tehnik, kakršne uporabljajo tudi za programiranje umetne inteligence, določijo, kaj študentje skrivajo.

Seveda gre le za poskus, ki so ga izvedli na univerzi Maastricht, z njim pa so želeli pokazati, da bi takšen test v prihodnosti lahko nadomestil preizkuse z detektorjem laži. Običajni detektorji laži se namreč osredotočajo na posameznike, test CIT pa lahko odkrije informacijo, ki jo prikriva celotna skupina. V omenjenem poskusu je test CIT moral odkriti, katero mesto je tarča terorističnega napada. Ewout Meijer, ki je vodil preizkus, je pojasnil, da je test učinkovit zato, ker današnje teroristične grožnje po pravilu prihajajo od skupin z več člani. Detektorji laži običajno primerjajo reakcije osumljencev na vprašanja o zločinu ter jo primerjajo z reakcijo na 'nedolžna vprašanja.' Poligraf nato beleži fiziološke signale - srčni utrip, hitrost dihanja in potenje. Kljub temu pa poligraf že od nekdaj velja za nezanesljivo metodo.

Meijer se je zato problema lotil drugače in s testom CIT poskušal odkriti ali osumljenec močno reagira na katero koli vprašanje v seriji podobnih vprašanj. Med preizkusom je njegova ekipa zaslišala 12 študentov in hkrati merila vlago v njihovi koži s pomočjo dveh majhnih elektrod, ki so jih študentom pritrdili na prste. Sledilo je 'bombardiranje' z vprašanji, ki so vključevala različna mesta, datume in možne tarče za teroristični napad. Med vprašanji so se znašle tudi pravilne informacije, študenti pa so imeli nalogo, da na vsa vprašanja odgovorijo z 'ne'.

Če je oseba kriva, bo omemba pravilnega vprašanja pri njej sprožila avtomatski odziv živčnega sistema (podobno nekakšni vzburjenosti), ki bo večji kot pri preostalih, nepravilnih vprašanjih. Odziv živčnega sistema se kaže kot velik odklon pri vlažnosti kože in kot odklon pri EEG (elektroencefalograf) signalu P300, čeprav slednjega na testu niso merili. Če je oseba nedolžna, do takih odstopanj pri omembi pravilne informacije ne pride.

Rezultate testa vlage v koži so nato analizirali s pomočjo programov osnovanih na bayesianskih mrežah – matematičnih modelih za računanje verjetnosti, ki je osnova vsake umetne inteligence. Pričakovali so, da bodo s primerjanjem podatkov in odzivov osumljencev našli krive in nedolžne osumljence, a program je odkril, da je vseh 12 'osumljencev' vedelo, da se bo napad zgodil 15 avgusta v veleblagovnici v mestu Rotterdam, kar je bilo zapisano tudi v kuvertah.
Ali se bo podobna tehnika v prihodnosti uporabila tudi za preprečevanje resničnih terorističnih groženj, je seveda povsem druga stvar, saj Meijera prizna, da je analiza precej težja, če osumljenci ne vedo vseh informacij, temveč vsak pozna le delček načrta. Frank Horvath iz univerze Michgan State pa vseeno meni, da bi bila takšna tehnika učinkovita v boju proti terorizmu, saj bi zasliševalci tako lahko „opustili nasilne prakse zasliševanja, ki so vsem znane in se jim mnogi sramujejo.“