No, jaz vem. Ker sem ena teh žensk. Nikoli nisem dajala posebne pomembnosti avtomobilu kot materialni stvari. Zame je, kot je enkrat dejal prijatelj, zgolj prevozno sredstvo, ki te pripelje od točke A do točke B. Vem, kakšne barve ima kdo avtomobil, če pa me vprašate, katero znamko vozi, vam prav gotovo ne bom znala povedati. No, poznam znamke avtomobilov, da se razumemo, krogce pa mačke ... Le ne dajem posebnega poudarka na to, kdo katerega vozi, in vem, da moja najboljša prijateljica vozi nekaj svetlomodrega, karavana. Druga zlatega karavana, tretja pa ima bel, manjši avto. Ati ima črnega, polkombi. Ali je zgolj višji avto? Tu pa se tudi počasi moje znanje o avtomobilih konča. 

Prejšnji teden nam je crknil avto. Totalno. Ni možnosti obuditve stare duše naše kripe. Dobro nam je služil, naš Zlatko. Zlato bež barve je bil namreč. Edino njegov model sem poznala, limuzina, lušten je bil. Malo je bilo prostorske stiske, ker smo štirje. Ampak prtljažnik pa je bil glede na model avta kar okej. Naš prvi avto, ker žal (ali na srečo) moji starši niso tisti starši, ki bi za osemnajstko svojemu otroku kupili avto ali ga podarili ob kakšni drugi posebni priložnosti. Kot to delajo v filmih. Z veliko rdečo pentljo na havbi. No, jaz sem si morala sama zaslužiti za prvi avto. Študij, pa občasno delo poleg, pa življenje na svojem. Nekako se je napraskalo približno dva tisoč evrov in takrat sem morala poklicati inštruktorja vožnje. Moj partner še ni imel izpita, jaz pa od osemnajstega leta, ko sem prejela izpit, pač nisem imela avta, posledično tudi izkušenj ne. Pri petindvajsetih sem torej dobila ključe svojega prvega avta, na kar sem bila izjemno ponosna. Zame je bil to velik dosežek. Poklicala sem inštruktorja, če me lahko spomni, kako se avto odpelje s parkirišča. Bil je prijazen gospod in me je pomiril, da se še vsega dobro spomnim, da potrebujem le nekoliko več vaje. Da naj se preprosto usedem za volan in čim več vozim. In tako sem tudi naredila. Dva meseca sem vozila po lokalnih skupnostih, bližnjih mestih, da sem usvojila vožnjo in dobila občutek na cesti. No, čez dva meseca pa smo se odpravljali na prvi daljši dopust. Skupaj s še enim parom smo se dogovorili, da bom peljala za prijateljem. Tako smo peljali vse do cilja, on pred menoj, jaz za njim. Na avtocesti je potegnil do 170 km/h, pa sem peljala za njim. Sploh nisem gledala števca, ker mi je bilo bolj pomembno, da ga ne izgubim izpred oči. Uspelo nam je in led sem prebila. Prispeli smo do cilja, živi in zdravi. Malo samozavesti pa sem dobila. Potem je kmalu tudi partner opravil izpit, posledično sem znova dobila manj možnosti za vožnjo, pa nič ne de. Je pa toliko več veselja, ko se le uspem prebiti do volana. Takrat poslušam svojo glasbo, pojem in uživam. Včasih sedim v avtu še pet minut, preden izstopim, ker avto je res oaza miru, ko imaš enkrat otroke in družino, in preden vstopiš v kaos z dvema še ne pet let starima otrokoma (smeh). Po petih letih pa je žal naš Zlatko odslužil svoje in zdaj se moram odločiti, kakšen bo naš naslednji avto. Muka. 

Zdaj nisva več dva, niti ne trije. Štirje smo pri hiši. Torej, potrebujem družinski avto. Diesel, da ne bo velike porabe, ker na daljše izlete pa radi hodimo. Zadaj mora biti dovolj prostora za dva avtosedeža in za mojo mamo, ki nas rada spremlja na izlete, pa prej nikoli ni bilo prostora zanjo. Barva? Manj pomembna. Petletnik pravi, da ni res. Moder mora biti, frajerski, za fante. Mož trdi, da je črna 'the best.' Batmobil pač. Druge ni. Sama se nagibam k zlato bež, sivi ... ker me spominja na ljubega Zlatka. Pa čisto zadovoljna sem bila s to barvo. Mož pravi, da bele ne, ker to je osnova. Vsi avti so v osnovi beli, pravi. On hoče dodatek barve. No, meni so bolj pomembne druge reči. Poslušam 'moške debate', pa poskušam kaj več izvedeti. Torej, super je, če je letnik 2015 plus. Še boljše pa je, če je prvo lastništvo. Kaj še moram gledati? Kilometrino, itak. Super je, če je nekje pod 120.000 prevoženih km. Ajde, najmanj pod 150.000 km. Kaj še? Je bilo garažirano? Odlično. Ni bilo karambolizirano? Še boljše. Kakšni so pa pogoji odplačevanja? Kakšen je polog? Je kaj popusta? Se da znižati ceno? Ali ima alu platišča? Hmm ... Je vzdrževanje drago? Pa poraba goriva? Aja in prtljažnik – je dovolj velik, se sedeže lahko podre? Pa klima? Klima mora delovati. Naš Zlatko namreč ni imel delujoče klime in smo se med vožnjo topili kot sladoledne lučke sredi plaže. Ko naredim vse kljukice, izpišem vse podatke, izberem štiri favorite. Te bomo šli pogledat. S seboj moram vzeti še kakšnega kolega, ki je 'majster', da bo pogledal, ali lahko s čim zbije malo cene, ali je avto vreden nakupa in vpraša kaj, česar sama ne bi znala vprašat. Potem pa nič, zbrala bova tistega, za katerega mi bo intuicija (pa denarnica) govorila, da je pravi. 

In pa seveda, bom držala fige, da mi je usoda namenila delujoč avto, ki nam bo služil (in mi njemu) vsaj nadaljnjih pet let. 

V spomin Zlatku.