Bil je senzacija formule 1, nato pa umrl v tragični nesreči

Bil je mlad, drzen in neverjetno nadarjen. Ricardo Valentín Rodríguez de la Vega, rojen 14. februarja 1942 v Mexico Cityju, je veljal za enega največjih talentov v zgodovini motošporta. Njegovo življenje je bilo kot plamen – svetlo, intenzivno in kratko.

Ricardo je odraščal v številčni mehiški družini kot tretji od petih otrok. S starejšim bratom Pedrom sta že kot otroka kazala neverjetno strast do hitrosti – najprej na kolesih, nato na motorjih. Oba sta kmalu osvojila državne naslove in se hitro povzpela med obetavne dirkače.

Ko sta okusila vonj po bencinu in gumah, ni bilo več poti nazaj – avtomobilizem je postal njuno življenje.

Leta 1957 je Ricardo prvič nastopil na mednarodni ravni – na dirkališču Riverside v Kaliforniji je s Porschejem RS zmagal v svojem razredu. Kljub mladosti je bil neustrašno hiter in tehnično izjemen, kar so hitro opazili tudi v Evropi.

Že pri 19 letih je prejel klic, o katerem sanja vsak dirkač – Scuderia Ferrari mu je ponudila priložnost, da se preizkusi v Formuli 1. Na Veliki nagradi Italije 1961 je Ricardo postal najmlajši voznik Ferrarija v zgodovini – rekord, ki je obstal več kot pol stoletja.

V kvalifikacijah je šokiral svet z drugim mestom, tik za moštvenim kolegom, in dokazal, da je fant, ki prihaja iz Mehike, zmožen kljubovati najboljšim. Na sami dirki ga je sicer ustavila tehnična okvara, a njegov talent ni več ostal neopažen.

Naslednje leto je Ricardo še naprej vozil za Ferrari in se izkazal z 4. mestom na Veliki nagradi Belgije ter 6. mestom v Nemčiji, s čimer je osvojil prve točke svetovnega prvenstva. Hkrati je slavil zmago na legendarni Targi Florio, eni najtežjih vzdržljivostnih dirk na svetu, skupaj z dirkaškimi legendami Olivierjem Gendebienom in Willyjem Mairessejem.

Svet je bil prepričan, da je pred njim svetla prihodnost – Ferrari je v njem videl bodočega svetovnega prvaka.

Ko se je Ferrari odločil, da ne bo sodeloval na dirki v Mehiki, ki se tistega leta ni štela za svetovno prvenstvo, je Ricardo iskal drugo priložnost. Njegova želja, da bi nastopil doma in zmagal pred svojimi navijači, je bila prevelika, da bi se ji odpovedal.

Najel je Lotus 24 in se 1. novembra 1962 udeležil treninga na dirkališču Magdalena Mixhuca. Med vožnjo skozi znameniti ovinek Peraltada je njegov avtomobil nenadoma izgubil nadzor, zapeljal s steze in trčil s hitrostjo okoli 140 km/h.

Novica je pretresla Mehiko in ves avtomobilski svet. Fant, ki je bil komaj začel svojo pot, je postal legenda, simbol izgubljenega talenta in mladosti, ki je prehitro ugasnila.

Tragedija se je ponovila nekaj let pozneje, ko je tudi njegov brat Pedro Rodríguez leta 1971 umrl med dirko. V spomin na oba je mehiška vlada leta 1973 dirkališče, kjer je Ricardo izgubil življenje, uradno poimenovala Autódromo Hermanos Rodríguez – legendarni tempelj hitrosti, na katerem danes poteka Velika nagrada Mehike Formule 1.

Ricardov duh pa še vedno živi – v zvenu motorjev, v drzni vožnji in v vsakem mladem dirkaču, ki sanja o Ferrariju in o tem, da bi postal najboljši.

Vir: Index