Ferrari z dirkalnikom za reli!?

Kot je zahteval tehnični pravilnik prvenstva, so avtomobilu namenili 2,9-litrski bencinski V8 z dvema turbinskima polnilnikoma. Motor so namestili sredinsko, zaradi dveh turbinskih polnilnikov in hladilnika vstopnega zraka pa so petstopenjski ročni menjalnik, po vzoru dirkalnikov F1, prestavili na zadek avtomobila. GTO velja za duhovnega naslednika modela 250 GTO in nekakšen duhovni predhodnik modela F40. Reli dirkalnik iz Maranella je zmogel 298 kW moči in 496 Nm navora. Do 100 km/h je pospešil v dobrih štirih sekundah, po 15 sekundah pospeševanja je igla na merilniku hitrosti kazala številko 200, končna hitrost pa je znašala 304 km/h. S tem je 288 GTO postal prvi serijski cestni avtomobil, ki je presegel magično mejo 300 km/h.

Avtomobil tehta vsega 1.100 kg. Šasijo so izdelali iz palične konstrukcije, vrata so ročno skovali iz aluminija, preostali deli pa so bili izdelani iz ogljikovih vlaken. Večina avtomobilov je bila špartansko opremljenih, peščico pa so 'blagoslovili' z ročno klimatsko napravo. Kljub dirkaški naravi, ki je zaradi ukinitve skupine 'B' GTO ni nikdar izživel, je vožnja z njim bojda nadvse prijetna ... tako poročajo vozniki, ki so imeli čast sesti za volan. Povsem drugačna zgodba pa se prične pri 4.000 vrtljajih, ko obe turbini zadihata s polnimi pljuči, avtomobil pa se obnaša kot bi bil obseden s hudičem. Vožnjo na meji nekoliko olajša izjemna uravnoteženost v razmerju 50 : 50, a hitro vožnjo po spolzkem terenu si s takšnim avtomobilom lahko privoščijo le pravi mojstri volanskega obroča.

Največja ironija pri vsem skupaj pa je ta, da so zmogljivosti 2,8-litrskega V8 omejili v skladu s pravili FIA. To dokazuje 5 primerkov 288 GTO Evoluzione, ki iz enakega motorja iztisnejo 480 kW in dosegajo končno hitrost 362 km/h, iz tega pa je izšel sloviti F40.