Nevarnosti, ki na vas prežijo v hladnejših mesecih

Avgusta je avto še ubogal, zdi pa se, da je s hladnejšimi temperaturami tudi naša sposobnost varne vožnje strmoglavila. Je kaj narobe z nami? Smo zaradi onesnaženega zraka izgubili toliko možganske kapacitete? Verjetno ne. Samo razmere so se spremenile do te mere, da pristopi, ki so delovali še pred nekaj meseci, preprosto ne zaležejo več.

Nevarna ni le poledica. Veliko bolj prikrita in od temperatur neodvisna je mastna cesta. Razpadajoči ostanki jesenske narave, večja vlažnost in zasušena svinjarija se sestavijo v mastno podlago, na kateri drsi kot vrag. Zavorna pot se na določenih odsekih tako konkretno podaljša, kar nas sploh lahko usodno preseneti na ovinkasti cesti, kjer ne moremo dovolj hitro upočasniti hitrosti. To, da je temperatura še vedno nad ničlo, torej ni nobena garancija za ustrezen oprijem. Rešitev je, da zmanjšamo hitrost, zaviramo prej in postopno ter se zavedamo, da nas niti najmodernejši avto ne more rešiti pred zakoni fizike.

Pot od svoje hiše do službe poznamo že na pamet, ker pomeni, da jo večinoma brez težav zvozimo na zgornji meji omejitve hitrosti (ali pa še malo čez). Jeseni se to lahko izkaže kot usodna napaka. Sploh zjutraj in v kotlinah, kot je Ljubljanska, se zelo rada spusti zahrbtna megla, ki kritično zmanjša vidljivost. Tudi če do potankosti poznamo cesto, smo v veliki nevarnosti. Ne zato, ker bi zleteli iz ceste, ampak zato, ker ne vidimo avta pred seboj. Večina nesreč v megli so verižna trčenja, ki se zgodijo, ker ljudje vozijo preblizu en drugega (in seveda tudi prehitro). Če ne vidiš 20 metrov naprej, je treba hitrost močno upočasniti, poznavanje terena gor ali dol. Sama rutina v meglenih jutrih je sicer predvidljiva: meglenke vklopiti, zmanjšati hitrost in držati večjo varnostno razdaljo. Simpl.

Divje živali so jeseni še kako aktivne. Ker je hrane v naravi s hladnejšimi temperaturami vse manj, se bolj gibljejo v iskanju naslednjega grižljaja, kar vodi tudi v bolj pogosta prečkanja prometne ceste. Ko drvimo 100 na uro na regionalni cesti in pred avto skoči srna, ki bebavo zre v naše luči, je to v vsakem primeru velik izziv. Še večji izziv pa je, če je cesta mrzla in spolzka, po možnosti pa zaradi megle ubogo žival še pozneje zagledamo. Če je ob cesti znak za nevarnost naleta divjadi, torej v jesenskih mesecih velja biti dodatno previden. Tudi če imamo vse zavarovano, je dela s papirji in policijo preprosto preveč, da bi se splačalo biti brezbrižen.

Problem ni le krajši dan, ampak tudi dejstvo, da je v jesenskih (in zimskih) mesecih sonce precej nižje kot poleti. To pomeni, da v kritičnih časih migracije v službo in nazaj pogosto sije direktno v glavo. Polarizacijska očala in vizir pomagajo do neke mere, kljub temu pa v jesenskem času verjetnost, da spregledamo semaforje, pešce, kolesarje in ostale voznike, postane neprimerno večja. Sončna očala so v tem letnem času torej del obvezne opreme, v času manjše vidljivosti pa se splača stopiti z gasa. Tudi če nas nagon žene, da bi jeklenega konjička do konca pognali v sončni zahod.

Še najbolj očitna nevarnost: poledica. Že na začetku jeseni lahko mostovi, senčni ovinki ali hladne kotline povzročijo, da cesta na mestih zamrzne. Tudi če je videti suha, to žal ni nobena garancija, da ne bomo z avtom pristali v jarku ali, Bog ne daj, na nasprotnem voznem pasu. Prve kilometre se splača vsako jutro biti previden in preveriti, kako se avto obnaša na cestišču. Vremenska napoved tudi ni 100 % zanesljiva; kako neki naj bi vedeli, kakšna točno bo temperatura na levem ovinku za tvojo hišo?

Tako, pa smo nanizali pet glavnih nevarnosti, ki nas lahko v hladnejših mesecih stanejo zvite pločevine v najboljšem in resne poškodbe v najslabšem primeru. Čas za dokazovanje in prikaz voznih veščin je poleti, ne v tem zoprnem vmesnem času, ko ni niti poletje, niti zima. Oprijema je manj, vidljivost je slaba, na vsakem ovinku pa lahko naletimo na nekaj nepredvidljivega. Bolje, da prideš do cilja 10 minut kasneje, kot da sploh ne prideš.