Zato toliko parov razpade!

Zakon je vedno kot nekakšna loterija: a sodobna igra je težja od tistih v preteklosti in delež propadlih zakonov je iz leta v leto večji. A kljub vsemu . tisti, ki se trudijo, da bi njihov zakon uspel, dandanes niso prav nič bolj nesrečni od tistih, ki so to počeli v prejšnjih desetletjih, stoletjih. Zakon tudi tedaj ni bil nekaj preprostega in idiličnega, le ljudje so v sebi nosili več volje in vztrajnosti.

Psiholog Eli Finkel je proučeval ameriške pare in ugotovil, da je ohranjanje zakona v tem času sicer večji izziv kot kadarkoli v zgodovini.

Zakon nas duši

Finkel, ki je razvil sistem za reševanje zakonov, ki naj bi paru vzel vsega 21 minut na leto, je skupaj s sodelavci ugotavljal, kaj je vzrok, da v primerjavi z zakoni v preteklosti dandanes toliko zakonov razpade. Preprost odgovor je ta, da ljudje danes od zakona veliko več pričakujemo. Visoka pričakovanja, ki jih običajno ni mogoče izpolniti, privedejo do tega, da nas zakon začne dušiti, nato pa zaradi nevzdržnih razmer propade.

3 modeli zakonskih zvez

Finkel zakone loči v tri različne skupine: prvi so institucionalni zakoni (do leta 1850), družabni – iz materialnih razlogov (1851 do 1965) in zakoni na lastno ponudbo (po letu 1965). V prvi skupini gre za zakone, ki pogosto niso bili sklenjeni iz ljubezni, temveč predvsem zaradi občutka varnosti in ekonomskih prednosti. Če je čustvena povezava obstajala, je bil to že razlog za srečo.

Do 20. stoletja so se norme spremenile, ko so se ljudje iz podeželja množično selili v mesta v upanju po boljšem življenju. Življenje je bilo v primerjavi z življenjem na podeželju nenadoma bolj preprosto, v smislu da je po opravljenem delu ostajal še prosti čas. Več prostega časa je pomenilo več posvečanja partnerju in zvezi nasploh in v 60. letih je bila poroka nekaj, o čemer si lahko razmišljal, ne pa edina pravilna, nujna in logična poteza v življenju.

Poroke danes so nekaj, za kar se mnogi odločijo, ko najdejo osebo, s katero delita enaka (in močna) čustva, bodoči zakonec ni le ljubezen življenja, je nekdo, ki te izpopolnjuje, je oporni steber. »Zaradi tebe si želim postati boljši človek« bi bil recimo rek, ki bi dobro opisal pričakovanja današnjih zakoncev. Ker številni pričakujejo, da jim bo partner pomagal poiskati vse življenjske odgovore, jih izpopolnjeval in so pričakovanja nasploh ogromna, je nezadovoljstvo vse večje. »Zakonca, ki uspeta poiskati srednjo mero teh potreb, se dopolnjujeta in ostaneta skupaj,« pravi Finkel.

Da bi bili v zakonu srečni, Finkel svetuje, naj na zakon ne gledamo le kot osebno izpopolnitev, Poleg partnerja naj nas izpopolnjujejo prijatelji, hobiji, služba ... Če od zakona ogromno pričakujemo, moramo prav toliko tudi vanj vložiti: vložiti moramo več časa in se psihično predati. Če tega ne zmoremo, moramo bodisi znižati svoja pričakovanja, da bi čutili izpopolnjenost, ter spoznati sami sebe.

Sociolog Jeffrey Dew, je ugotovil, da je količina časa, ki ga preživljamo skupaj, pomemben dejavnik, ki vpliva na uspešnost zakona. Kot je ugotovil, sta partnerja leta 1975 preživela po 35 ur na teden sama, leta 2003 pa se je količina zmanjšala na 26 ur tedensko. Družine so leta 1975 preživele 13 ur na teden skupaj, leta 2003 pa 9. Odstotek ločitev se medtem iz leta v leto povečuje.

Če si želite, da bi bil vaš zakon uspešen, najprej torej nehajte preveč pričakovati. Pričakovanja naj bodo realna, v skladu s slogom življenja in takšna, da jih lahko tudi sami izpolnjujete. Drug drugemu posvetita več časa. Pogovarjajta se, zaupajta si kot najboljša prijatelja. Kakšne skrivnosti naj le ostanejo, a le tiste neškodljive. Sicer pa v zvezi delujte transparentno, ravnajte odgovorno in prevzemite odgovornost za svoja dejanja. Saj veste – ne počnite drugim tistega, kar ne želite, da bi drugi počeli vam!