Video: Pravi 'norci' iz Postojne - 'nič hudega, če priteče malo krvi'

Parkour se je razvil v Franciji in se v osnovi dokaj hitro razdelil v dve smeri. Ena pod vodstvom Davida Bella in druga pod Sébastienom Foucanom. David je učil predvsem premagovanje ovir na čim bolj učinkovit način, Foucan pa teži predvsem k prostemu teku in izvajanju trikov. A večina traceurjev (oseb, ki se ukvarjajo s parkourjem) prave razlike med parkourjem in 'free runningom' ne priznavajo. Saj je ravno svoboda tista ki pritegne večino traceurjev. Se pravi, da pač delaš kar hočeš in se ne obremenjuješ s predalčkanjem.

S portalom Moškisvet.com smo obiskali Postojno, kjer smo pri treningu ujeli Eneja Progarja, Anžeta Bukovška in Sandija Banoviča. Vsi trije traceurji se že več let ukvarjajo s Parkourjem in zdi se da fantje preprosto ne poznajo strahu in bolečine, gravitacija pa nanje očitno ne vpliva.

A vendarle gre za fante, ki imajo precej izkušenj, tu in tam sicer pride do poškodb in prav zato se trikov ne lotevajo nepremišljeno. Tako kot katerikoli drugi šport je tudi parkour lahko potencialno nevaren in lastnih omejitev se mora zavedati vsak sam. Še posebej se morajo paziti začetniki, ki bi morda želeli napredovati prehitro in se lotevati trikov, ki jim še niso kos.

„Moč ne pomeni nič, brez kontrole,“ je moto parkourja povzel Sandi.

Fantje so dejali, da se vse dogaja v glavah. Bistvo parkourja je namreč premagovanje ovir, predvsem strahu, a to ne moreš storiti na vrat na nos. Posamezen trik, skok je potrebno zelo dobro naštudirati, po možnosti v telovadnici, saj so posledice na terenu lahko precej hude. Fantje so dejali, da poškodbe v večini primerov niso pretirane, saj se s časom poglobiš vase in spoznaš svoje telo. A vendarle, poškodbe so pač del vsakega športa, tudi parkourja. Izolčan Anže Bakuvšek je pred kratkim staknil kar neprijetno poškodbo na kolenu, tako da bo moral še nekaj časa trenirati manj intenzivno, na samem snemanju pa je manjšo poškodbo staknil tudi Sandi.

„Nič hudega, če priteče malo krvi,“ je dejal Postojnčan Sandi Banovič in nadaljeval s treningom, kot da se ni zgodilo nič.

Slovenski parkour je za enkrat še v povojih in verjetno je utopično pričakovati, da bi se kdaj razvil tako močno kot recimo v Londonu, ki je tako rekoč Šangri-la za vse traceurje na svetu.

„Želimo si predvsem boljšo organiziranost Slovenije,“ je dejal Enej in poudaril, da so razni klubi/skupine na Hrvaškem in Srbiji precej bolj povezani med seboj. Vsekakor bi bilo odlično, če bi v Sloveniji obstajal parkour park, kjer bi se lahko veščin, relativno varno, učili mlajši navdušenci, in mesto kjer bi si lahko vsi delili izkušnje.

„Ravno to predajanje znanja je izjemno pomembno, saj bi s tem lahko varno izučili nove generacije traceurjev,“ je dodal Anže.

Za parkour pravzaprav ni potrebno veliko. Par dobrih športnih čevljev, trenirka, zanimiva arhitektura in predvsem domišljija. Fantje so poudarili, da je potrebno spoštovati okolico in pri svojih trikih skrbno pazijo, da ničesar ne poškodujejo. In zaradi tega nimajo nobenih večjih problemov, ne s prebivalci, ki so v glavnem radovedni, ne s policijo.

„Mislim, da je zame parkour neka povezava z otrokom v samem sebi in z njim se obdržim v sedanjosti. Pri njem ne čutim nobene prisili, ampak samo uživam. Poleg tega mi nenehno daje nove izzive,“ je pogovor zaključil Postojnčan Enej.

Fantje so še dodali, da bodo z veseljem sprejeli vsakega, ki bi se želel ukvarjati s parkourjem, ter mu pomagali pri treningu.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!