Mešanica kung fuja, nogometa in odbojke – spoznajte sepak takraw

Čeprav zgodovina tega športna ni povsem pojasnjena, pa se je vse skupaj skoraj zagotovo začelo s kitajsko igro 'cuju' (dobesedno 'brcni žogo'), potem ko se je slednja preko potujočih trgovcev razširila v jugovzhodno Azijo, predvsem v Malezijo in Tajsko. Do leta 1400 je igra že postala izjemno priljubljena med ljudmi Malajskega polotoka (Malezija, Singapur in Tajska), igrali pa so jo večinoma dečki in odrasli možje.

Igralci so se postavili v krog in žogo, ki je sicer narejena iz ratana (vrsta palme), brcali drug drugemu. Najstarejši zgodovinski viri razkrivajo, da je bila igra že v 15. stoletju zelo popularna na dvoru sultanov Malacca, freske v templju Wat Phra Kaeo v Bangkoku pa prikazujejo opičjega kralja Hanumana, ki je sepak takraw igral z opicami. Do 40. let prejšnjega stoletja se je šport razširil po celotni jugovzhodni Aziji, sprejeta pa so bila tudi mednarodna pravila. Takrat je šport tudi uradno dobil ime 'sepak takraw.' 'Sepak' je namreč malezijska beseda za 'brcni,' medtem ko takraw v tajščini pomeni spleteno žogo. Tako uradno ime (tako kot pri kitajskem predhodniku) pomeni 'brcniti žogo'. Ime samo je sicer kompromis med Malezijo in Tajsko – državama, kjer je ta šport daleč najbolj priljubljen.
Sepak takraw se igra na igrišču, podobnem tistemu za badminton (velikosti 13,4 x 6,1 metra), vsaka ekipa pa šteje tri igralce. Žoga je malce večja kot tista, ki jo uporabljajo tenisači, in tehta med 170 in 180 grami. Cilj igre je, podobno kot pri odbojki, žogo poslati na tla nasprotnikove polovice, za to pa lahko igralci uporabljajo samo glavo, noge in prsni koš. Gre torej za nekakšno odbojko, le da igra z roko ni dovoljena. Igro sepaka sestavljata dva niza, vsak od njiju pa se konča, ko ena izmed ekip doseže 21 točk (razen, če ima druga ekipa 20 točk – v tem primeru se igra, dokler ena izmed ekip ne doseže vsaj dveh točk razlike). V kolikor vsaka izmed ekip zmaga en niz, sledi še tretji, ki se igra le do 14 točk. Sepak je še danes najbolj priljubljen v Maleziji in na Tajskem, kjer vsako leto poteka tudi svetovno prvenstvo, svoje ekipe pa imajo tudi Kanada, ZDA, Japonska in mnoge druge države.
Kot si lahko predstavljate po fotografijah, sepak takraw ni med najlažjimi športi, še posebej če igrate proti izkušenim igralcem, ki dobro obvladajo tudi borilne veščine. Sicer pa med osnovne veščine sepaka spadajo servis, notranja brca, odboj z glavo. Vse skupaj pa je precej težje, kot izgleda na prvi pogled, o čemer se lahko prepričate tudi v spodnjem videu in galeriji.