Na snemanju jih je devet omedlelo, temperatura pa je dosegla 48 stopinj

Prvi film Pobesneli Max je leta 1979 nastal s proračunom okoli 350 tisoč avstralskih dolarjev. Režiser George Miller je snemanje pozneje opisoval kot skoraj gverilsko. Denarja je bilo tako malo, da sta po snemanju kaskaderskih prizorov Miller in producent Byron Kennedy celo sama pometala ostanke s cest. Skromni začetki pa filmu niso preprečili uspeha. Pobesneli Max je postal mednarodna uspešnica in postavil temelje franšizi, ki je z vsakim naslednjim filmom postajala večja in drznejša.

Ena najbolj ekstremnih produkcij je sledila pri tretjem filmu. Zunanje prizore so snemali v okolici avstralskega mesta Coober Pedy, kjer se je temperatura med snemanjem akcijskih prizorov povzpela do kar 48 stopinj Celzija. Razmere so bile tako zahtevne, da je zaradi vročine omedlelo devet članov ekipe, snemanje pa je zajel tudi ogromen peščeni vihar. Filmska ekipa je morala ob vsem tem skrbeti še za več kot 40 otrok in številne živali. Med njimi je bilo približno 400 prašičev, pa tudi kamele, koze, psi, konj in opica.

Ko se je George Miller desetletja pozneje vrnil s filmom Pobesneli Max: Cesta besa, je bila produkcija neprimerljivo večja, njegova vizija pa nič manj ambiciozna. Film je zasnoval kot eno samo dolgo zasledovanje, zgodbo pa so ustvarjalci pred snemanjem podrobno načrtovali s pomočjo več tisoč storyboardov. Na koncu so posneli več kot 400 ur materiala, iz katerega je nastal dobri dve uri dolg film. Film je pozneje prejel deset nominacij za oskarja, osvojil pa jih je šest ter dokazal, da franšiza tudi več desetletij po prvem filmu še vedno premika meje akcijskega žanra.

Vir: National Film and Sound Archive of Australia (NFSA), American Film Institute (AFI), The Academy.