Moskisvet.com
Breda ba.88 lince (Italija)

Top 10

10 najslabših letal druge svetovne vojne

S.R.
17. 06. 2015 08.32
2

Nekaj najbolj uspešnih letal druge svetovne vojne poznajo vsi, ki jih to obdobje vsaj malo zanima. Na zavezniški strani sta se v boju odlikovala ameriški mustang P-51 in angleški spitfire, delovni konj nemškega letalstva pa je bil messerschmitt Bf 109.

Poleg omenjenih treh je bilo v nekaj letih vojne v zraku več sto različnih tipov letal, med njimi pa se je znašlo tudi kar nekaj manjših ali večjih polomij. Hiter tehnološki napredek in velika potreba po bojnih letalih sta bila namreč vzrok za razvoj pravih pravcatih letečih polomij, ki so bile bolj kot za sovražnika smrtonosne za lastne pilote.


Fairey battle (Velika Britanija)
Fairey battle (Velika Britanija) FOTO: Wikipedia

Fairey battle (Velika Britanija)

Lahki bombnik je prvič poletel leta 1936 in je predstavljal velik napredek glede na starejše dvokrilce, ki jih je nadomestil. Bilo je tudi eno prvih letal, ki je uporabljalo legendarni Rolls Royceov motor merlin, ki je poganjal tudi izvrstne britanske lovce tistega časa. A letalski razvoj v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil tako hiter, da je bil fairey zastarel, preden je sploh prišel v operativno rabo. Ker pa je bila vojna že na obzorju in so Britanci potrebovali vsa razpoložljiva letala, so bombnik vseeno naročili. Prva letala so ob začetku vojne poslali v severno Francijo, kjer so Britanci z njim sestrelili prvo nemško letalo v vojni (strelec v repu je sestrelil lovca Me 109). Na žalost je šle za enega redkih svetlih trenutkov letala. Ko se je nemško letalstvo zgrnilo nad Francijo, so postale pomanjkljivosti letala očitne. Fairey je bil izjemno počasen in kot tak lahka tarča protiletalskih topničarjev, oborožen je bil le z dvema strojnicama majhnega kalibra, ki sta bili proti sodobnim lovcem praktično neuporabni. Že ob prvem večjem napadu so Britanci izgubili več kot tretjino letal, v prvem tednu ofenzive pa kar 99, s tem da nemškega napredovanja niso niti upočasnili. To je bil tudi konec kratke bojne kariere letala, preostanek pa so uporabili za urjenje posadk in vlečenje tarč.

Breda ba.88 lince (Italija)
Breda ba.88 lince (Italija) FOTO: Wikipedia

Breda ba.88 lince (Italija)

Lince (italijansko "ris") je pomenil veliko propagandno zmago Mussolinijevega fašističnega režima. Letalo je prvič poletelo leta 1936 in kmalu podrlo več hitrostnih rekordov, tako da je bil izjemen vojaški potencial letala več kot očiten. A ko so letalu dodali oklep in orožje, so se letalne sposobnosti zaradi večje teže krepko poslabšale. Italijani so ga prvič uporabili proti francoskim letališčem na Korziki in hitro ugotovili, da ima letalo občutno prešibak motor in naravnost obupne letalne sposobnosti. Ker pa italijansko vojno letalstvo (Regia Aeronautica) ni imelo na voljo drugega težkega lovca, so jih vseeno poslali v severno Afriko v boj proti Britancem. Tu se je stvar še poslabšala, saj so filtri za pesek motorjem na letalih odvzeli še tisto nekaj malega moči, tako da so bila letala praktično neuporabna. Septembra leta 1940 so morali Italijani celo prekiniti napad na britansko oporišče, saj letala sploh niso mogla dvigniti dovolj visoko, kaj šele, da bi vzdrževala formacijo. Nekateri piloti so celo trdili, da so morala letala vzleteti v smeri leta, saj se niso mogla niti učinkovito obrniti. Preostala letala so uporabili kot vabe za napade na zavezniška letala, druga pa so zavrgli takoj po izdelavi. To je bil dokončen konec enega najslabših letal, ki so jih kdaj uporabili v boju.

PZL.30 zubr (Poljska)
PZL.30 zubr (Poljska) FOTO: Wikipedia

PZL.30 zubr (Poljska)

Zubr (poljsko "bizon") je bil sprva potniško letalo, ki so ga za primer, da se bolj napredni PZL.37 v boju ne bi obnesel, predelali v bombnik. Za predelavo se je sprva zanimala tudi Romunija, vse dokler ni letalo razpadlo v zraku, pri čemer je umrlo kar nekaj visokih častnikov. Ker je bila vojna že nevarno blizu, je obrambno ministrstvo naročilo Bristolove motorje pegasus, ki so bili še polovico močnejši kot osnovni različici. Čeprav so strokovnjaki opozarjali, da je konstrukcija prešibka, je bilo tveganje za vodstvo države sprejemljivo. Da bi letalo vsaj malo okrepili, so na krila prilepili vezan les. Poleg šibke konstrukcije je letalo pestilo še kar nekaj težav, med drugim tudi podvozje, ki se velikokrat sploh ni spustilo, zato ga piloti med letom rajši sploh niso dvignili, kar je še dodatno poslabšalo letalne sposobnosti in zmanjšalo nosilnost. Vodstvo je nato končno spoznalo, da je letalo zastarelo, zato so ga uporabljali le za urjenje. Večino so Nemci uničili že v prvih nekaj dneh napada na Poljsko, nekaj pa so jih zajeli in jih do leta 1942 uporabljali za urjenje pilotov. Največja ironija je, da so "bizona" Nemci uporabljali dlje in bolj uspešno kot Poljaki.

Messerschmitt Me 210 (Nemčija)
Messerschmitt Me 210 (Nemčija) FOTO: Wikipedia

Messerschmitt Me 210 (Nemčija)

Že pred vojno je nemško vojaško letalstvo (Luftwaffe) pravilno domnevalo, da bodo v vojni zelo uspešni dvomotorni težki lovci dolgega dosega. Prvi izmed njih je bil Me 110, ki se je v boju dobro obnesel proti bombnikom, vsaj dokler slednjih niso spremljali lovci. Še pred začetkom vojne so Nemci že načrtovali naslednika, imenovanega Me 210. Slednji je prvič poletel dan po invaziji Poljske, bil pa je hitrejši in bolje oborožen kot predhodnik, saj so nanj namestili tudi stranske strojnice. Testiranja pa so razkrila mnoge pomanjkljivosti letala. Prototip je bil izredno nestabilen in je hitro padel v prevlečen let (izguba vzgona zaradi nagiba ali premajhne hitrosti). Kljub kar 16 predelavam pomanjkljivosti niso nikdar odpravili, glavni testni pilot pa je celo izjavil, da je imel Me 210 "vse najmanj zaželene lastnosti, ki jih letalo lahko ima". Kljub temu je bila zamenjava Me 110 nujna in proizvodnja Me 210 se je začela. A piloti so letalo naravnost sovražili, zato so ga kmalu prenehali izdelovati in namesto njega zopet začeli izdelovati izboljšan model Me 110. Razvijalci so sicer večino pomanjkljivosti odpravili pri naslednjem modelu, Me 410 hornisse ("sršen"), ki se je kot bombnik dobro obnesel. Zgodbe o nesrečnem modelu Me 210 s tem še ni konec, saj so ga izdelovali tudi na Madžarskem, kjer so ga piloti s pridom uporabljali, nekaj letal pa so dostavili tudi v Nemčijo.

Blackburn botha (Velika Britanija)
Blackburn botha (Velika Britanija) FOTO: Wikipedia

Blackburn botha (Velika Britanija)

Letalo je bilo zasnovano kot trisedežni izvidnik in torpedni bombnik, prvič pa je poletelo leta 1938. Čeprav je bil slabši kot tekmec, bristol beaufort, so Britanci letalo vseeno naročili, obrambno ministrstvo pa je zahtevalo, da se letalu doda še en član posadke, kar je letalne sposobnosti še poslabšalo. Poleg šibkih motorjev je bilo letalo v zelo kratkem času vpleteno v veliko nesreč, zato so mu piloti kmalu nadeli vzdevek smrtonosna past. V eni izmed številnih nesreč je blackburn v zraku trčil z lovcem tipa defiant. Letali sta strmoglavili, poleg vseh članov posadke pa je umrlo tudi 13 ljudi na tleh. Čeprav za nesrečo niso bile krive pomanjkljivosti letala, je njegov sloves še poslabšala. Testiranja so pokazala, da je letalo izredno nestabilno in kot tako popolnoma neprimerno za boj. Eden izmed pilotov je dejal, da je letalo "izjemno smrtonosno, a ne za Nemce, temveč za njih". Z blackburni je letela le ena obalna eskadrilja, a ni nikoli izstrelil torpeda. Po nekaj mesecih so ga zamenjali s starejšim, a bolj zanesljivim večnamenskim letalom avro anson, blackburna pa so uporabljali le za urjenje. Zanimiv je podatek, da je med urjenjem strmoglavilo kar 196 od 473 letal, tako da je blackburn še največ koristi prinesel Nemcem.

Blackburn roc (Velika Britanija)
Blackburn roc (Velika Britanija) FOTO: Wikipedia

Blackburn roc (Velika Britanija)

Pred drugo svetovno vojno je britansko obrambno ministrstvo svoje upe stavilo na dva dokaj nenavadna lovca. Šlo je za enomotorni letali boulton paul defiant in blackburn roc. Glavna oborožitev obeh lovcev so bile štiri strojnice kalibra 7,62 milimetra, nameščene na stolpu za pilotom. Roc naj bi bil predvsem izvidniško letalo, lahki bombnik, uporaben pa bi bil tudi pri prestrezanju napadov bombnikov strmoglavcev. Ideja sicer ni bila slaba, saj se je podobno letalo (bristol scout) v prvi svetovni vojni odlično obneslo. V takem letalu se je pilot lahko popolnoma osredotočil na letenje, medtem ko je za streljanje skrbel strelec za pilotom. Velik napredek v drugi svetovni vojni je pokazal, da je to prej slabost kot prednost. Strelec je lahko učinkovito meril le, če je pilot letel naravnost, kar pa je zadnje, kar si pilot lahko privošči v zračnem boju. Roc je bil poleg tega spredaj brez orožja, strojnice pa so bile prešibke za moderne nemške lovce. Poleg tega se je izkazalo, da strelec v primeru strmoglavljenja skoraj ne more izskočiti. Defianta so v boju uporabljali precej več kot roca, a je utrpel hude izgube, ko je nasprotnik odkril njegovo pomanjkljivost. Kljub temu je defiant uspešno služil kot nočni lovec v prvih letih vojne. Roc pa je bil po drugi strani kar 160 kilometrov na uro počasnejši (dosegel je le 359 km/h) kot defiant, kar pomeni, da je bil še počasnejši od bombnikov, ki naj bi jih napadal. Kot lovec je bil roc tako popolnoma neuporaben, dosegel pa je eno samo zmago. Še najbolj uporabna so bila štiri letala, ki so jih Britanci parkirali na letališče Gosport in jih uporabljali za protizračno obrambo.

Messerschmitt Me 163 komet (Nemčija)
Messerschmitt Me 163 komet (Nemčija) FOTO: Wikipedia

Messerschmitt Me 163 komet (Nemčija)

Prvi in edini lovec na raketni pogon z milo rečeno "eksplozivnimi" lastnostmi. Na papirju je bilo letalo sicer videti izvrstno. Namen je bil, da bi se komet pognal v zrak med zavezniške bombnike in jih napadal s hitrostjo, ki ji ni bil kos noben drug lovec. Dovolj bi bilo že nekaj zadetkov iz strojnice kalibra 30 milimetrov in bombnik bi bil pogubljen. Nemčija je zato optimistično naročila več sto kometov, da bi z njimi zaščitila industrijsko središče Nemčije. Testiranja so bila prav tako obetavna, saj je letalo že kmalu doseglo hitrost 885 kilometrov na uro. Realnost pa je bila drugačna, saj so lovca pestili številni problemi. Ker je bil tako hiter, je imel pilot za streljanje na voljo le nekaj sekund, merjenje pa je bilo zaradi nizke hitrosti streljanja izredno težavno. Letalo je poleg tega izjemno hitro porabilo gorivo, pilot pa nato ni imel druge izbire, kot da odjadra nazaj do baze. Največji problem je bilo izredno vnetljivo raketno gorivo. Dovolj je bila že majhna iskra in letalo je eksplodiralo med vzletom. Poleg tega komet sploh ni imel pravega podvozja, temveč je vzletel s pomočjo vozička na kolesih, pristal pa je na majhnem kolesu. Vzletel je lahko le na smeri vetra, goriva pa je je bilo dovolj za največ sedem minut in 30 sekund leta. Od vseh izgubljenih lovcev so jih zavezniki sestrelili le pet odstotkov, kar 95 odstotkov se jih je ponesrečilo med vzletom ali jim je odpovedalo krmiljenje. S kometi je letela le ena eskadrilja, ki je sestrelila devet letal, a jih je izgubila 14. Japonci so samo z uporabo priročnika za letenje kometa izdelali svoje različico, imenovano mitsubishi Ki-200, a je letalo strmoglavilo že med prvim testom.

Douglas TBD devastator (ZDA)
Douglas TBD devastator (ZDA) FOTO: Wikipedia

Douglas TBD devastator (ZDA)

Tako kot fairey z začetka seznama je tudi devastator pomenil velik tehnološki napredek. Prvič je poletel leta 1935, šlo pa je za prvo v celoti kovinsko enokrilno letalo, ki je lahko pristalo na letalonosilkah. Ob prvem poletu je bil to nedvomno najbolj napreden torpedni bombnik svojega časa. Ob japonskem napadu na Pearl Harbour leta 1941 pa je bil devastator že popolnoma zastarel. Njegov naslednik, TBF avenger, je bil še v fazi testiranja, zato Američani niso imeli izbire. Najvišja hitrost letala je bila samo 331 kilometrov na uro, tako da je bil devastator ob srečanju z patruljami lovcev popolnoma nemočen. Da je bilo vse skupaj še slabše, letalo torpedov ni moglo odvreči pri hitrostih nad 185 kilometrov na uro, pa še takrat so se torpeda pogosto kvarila ali kar eksplodirala. Testiranja so namreč izvajali z nepravimi torpedi, napolnjenimi z vodo, o tem, kako se bodo obnesla v boju, pa niso kaj dosti razmišljali. V začetku vojne v Tihem oceanu je bil devastator sicer dokaj uspešen, saj so piloti z njimi potopili rušilca in dve transportni ladji. A uspehi so se končali v odločilni bitki pri Midwayu, kjer so letala popolnoma zatajila. Zaradi slabega vremena in koordinacije so devastatorji v boj prispeli brez lovskega spremstva, a so vseeno napadli letalonosilko Kaga. Ker so v napadu morali leteti naravnost in brez spremstva, je bil rezultat pravi pokol. Japonski lovci so hitro sestrelili celotno eskadriljo 15 letal, napad je preživel le en član posadke. Od 41 letal tipa devastator so se domov vrnili le štirje, tarče pa ni zadel niti en torpedo. Njihova žrtev le ni bila zaman, saj so japonske lovce spravili zelo nizko, tako da so lahko bombniki strmoglavci tipa dauntless skoraj brez odpora v nekaj minutah potopil tri od štirih letalonosilk, kar je spremenilo potek vojne v Tihem oceanu. Devastatorjeva kariera se je tu končala, saj so po bitki vsa letala takoj upokojili.

Lavochkin gorbunov goudkov LaGG3 (Sovjetska zveza)
Lavochkin gorbunov goudkov LaGG3 (Sovjetska zveza) FOTO: Wikipedia

Lavochkin gorbunov goudkov LaGG3 (Sovjetska zveza)

Ideja za letalo je bila, da bi pri njegovi izgradnji uporabili materiale, ki strateško niso bili pomembni. Trup je bil tako izdelan iz lesa in prebarvan z bakelitom, tako da je bilo letalo negorljivo in precej cenejše od kovinskih lovcev. Čeprav je imelo letalo prešibek motor in ga je obremenjevala prevelika teža, je bilo ob nemškem napadu na SZ zagotovo najbolj napredno rusko letalo, zato je Stalin naročil masovno proizvodnjo. V prvih dneh napada je izurjena Luftwaffe popolnoma povozila rusko letalstvo, ki je bilo (zaradi Stalinovih čistk) brez ustreznega kadra in slabo opremljeno. Nemški piloti so do zmag prihajali tako zlahka, da je vse skupaj že mejilo na masaker. LaGG3 je se je za prestreznika dvigal prepočasi, pa tudi končna hitrost je bila krepko nižja kot pri nemških letalih. Tudi krmiljenje ni bilo mačji kašelj, saj se je letalo ob preostrem zavoju začelo nenadzorovano vrteti. Lesena konstrukcija je sicer bila močna, a se je ob zadetku hitro razletela, zato je letalo pri pilotih postalo izjemno nepriljubljeno, piloti pa so mu nadeli vzdevek "lakirovanny garantirovanny grob" ali "zajamčena polakirana krsta". Do konca proizvodnje so Rusi izdelali več kot 6.200 lovcev tipa LaGG3, ki pa je vseeno prinesel nekaj pozitivnega. Ko so Rusi letalo opremili z lažjo leseno konstrukcijo in močnejšim motorjem, je namreč nastal lovec La-5 eden najboljših sovjetskih lovcev druge svetovne vojne.

Yokosuka MXY-7 ohka
Yokosuka MXY-7 ohka FOTO: Wikipedia

Yokosuka MXY-7 ohka

Pri letalu ohka ali "češnjev cvet" je šlo bolj za letečo raketo kot za letalo. Japonci so bili proti koncu vojne vse bolj obupani, zato jim običajne kamikaze niso bile dovolj in nastali so načrti za preprosto letečo bombo z dovolj eksploziva za potapljanje ladij. Ohko bi do tarče ponesli bombniki mitsubishi G4M, nato pa bi letalo vključilo tri raketne motorje in se s hitrostjo tisoč kilometrov na uro pognalo nad sovražne ladje. Letalo je bilo popolnoma oskubljeno, saj so bili v kabini le štirje instrumenti, a ker je šlo pač za enosmerno potovanje, to ni bilo pomembno. Japonci so namreč že načrtovali lansiranje valov teh letal iz bombnikov, podmornic in celo votlin. Ohke so se v boj prvič odpravile 21. marca leta 1945, do tarč pa jih je prepeljalo 16 bombnikov G4M. Operacija je bila popoln polom, saj so eskadriljo odkrili lovci hellcat, tako da so morali Japonci ohke izpustiti že 113 kilometrov od cilja. Seveda niti ena leteča bomba ni dosegla tarče, ameriški lovci pa so poleg tega sestrelili prav vse bombnike in polovico spremljevalnih lovcev. Do konca vojne so ohke uporabili še osemkrat, a so potopile le en rušilec in poškodovale nekaj drugih ladij, a za precej veliko ceno. Poleg 50 izgubljenih ohk bomb so Japonci v veliki večini primerov izgubili tudi vse nosilne bombnike. Ohke so pestili številni problemi, saj je bilo z njimi skoraj nemogoče zadeti premično tarčo, poleg tega pa so bili do lansiranja izjemno ranljivi. Američani so letalu zato nadeli vzdevek Baka ("bedak"). Ker je žrtvovanje za državo v japonski družbi izjemno spoštovano, pilote ohk še danes častijo z mnogimi spomeniki. Podobno letalo so zgradili tudi Nemci in ga poimenovali fiesler Fi-103, šlo pa je za različico leteče bombe V-1 s posadko. Za razliko od japonskih ohk je bilo pri nemškem fieslerju teoretično mogoče izskočiti pred ciljem. Seveda je obstajalo vprašanje, kako bi pilot pri hitrosti zvoka splezal iz kabine. Na srečo Nemcev je Hitler idejo zavrnil, saj žrtvovanje po njegovem ni bilo v nemškem bojevniškem duhu.

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 369