Zakaj si tvoji možgani sovražnike zapomnijo bolje kot prijatelje

Ali pa sošolca, ki se je v srednji šoli delal norca iz tebe pred skupino ljudi, ki so ti bili pomembni. Verjetno ni težko priklicati podrobnosti tega, kaj je rekel, kako je manipuliral s tabo ter kje je stal v prostoru. Zdaj pa se poskusi spomniti nekoga, ki te je v tem trenutku branil. Verjetno ugotoviš, da v resnici nimaš pojma in da se veliko bolje spomniš šefa, tudi če se je le enkrat samkrat znesel nad tabo, kot sodelavca, ki ti je stokrat stal ob strani in ti kril hrbet. Ta fenomen so ravno potrdili in pojasnili s pomočjo možganskega slikanja in, ne boste verjeli, serije Suits.

Japonski znanstveniki so na začetku julija objavili študijo v reviji Communications Psychology. Enaindvajset študentov je pogledalo šest zaporednih epizod serije Suits. Pred ogledom so jim pokazali obraze osmih glavnih likov, ki jih pred tem še niso poznali, in medtem z magnetno resonanco slikali njihove možgane. Po šestih epizodah so postopek ponovili. Ko so pogledali šest delov, so morali tudi oceniti odnose med različnimi pari likov; ali je odnos močen ali šibek ter kako prijateljski oz. sovražen je. Pri tem niso imeli namigov glede tega, kakšni so odnosi v resnici, ampak so morali zemljevid ustvariti sami.

Odnosi, ki so jih dojemali kot sovražne, so pustili jasno sled v dveh predelih možganov, v levem sprednjem supramarginalnem girusu in desnem medialnem prefrontalnem korteksu. Prvi (v zelo grobem in poenostavljenem opisu) skrbi za mejo med tabo in drugimi, drugi za ugibanje, kaj si nekdo misli in kaj namerava. V kombinaciji ta dva predela torej delujeta kot nekakšen napovedovalec tega, kaj ti nekdo lahko naredi.

Prijateljski odnosi po drugi strani niso pustili posebne sledi, kot da jih možgani ne bi zaznavali kot posebej vredne pozornosti. Konflikt je torej ključna spremenljivka, na kateri gradimo notranji zemljevid odnosov. Ko dobiš novo službo, večinoma takoj identificiraš pasivno agresivnega ali potencialnega manipulatorja. Prijazni in ustrežljivi žal veliko hitreje stopijo v pozabo.

Razlog je seveda evolucijski. Če nekoga, ki je v resnici prijazen in prijateljski, po pomoti damo v kategorijo sovražnika, bomo pač nekaj dni nekoliko preveč previdni in morda malo zoprni. Po drugi strani je cena za to, da sovražnika zamenjamo za prijatelja, velika. Sploh pred tisočletji v savani je takšna napaka pomenila skoraj gotovo smrt, kar pomeni, da je evolucija nagrajevala paranojo, ki danes niti ne koristi več. Spomin je v neprijetnih situacijah zaradi stresnih hormonov in nevrotransmiterjev bolj natančen in hkrati bolj primitiven.

Psihologija nas uči, da negativno v naši glavi skoraj vedno zmaga proti pozitivi; prej zaznamo negativne dražljaje, negativno si bolj zapomnimo, raje se učimo groteskne vsebine in nevarni ljudje

nam bolj ostanejo v spominu. Bolečina ob izgubi je močnejša od enako velike zmage, pravi Kahneman.

Glave ne bomo mogli spremeniti do te mere, da bo prijaznosti namenjala enako pozornost kot groznemu, konfliktnemu in nevarnemu. Gre za prestare evolucijske mehanizme. Fino pa je vedeti, da je oznaka "nevaren človek" evolucijsko izredno občutljiva in trajna, kar nas lahko stane na področju odnosov in tudi kariere. Če smo zaradi ene interakcije, ko je imel sodelavec slab dan, ves čas negativno nastrojeni in napeti, je to bolj naporno za nas kot za "sovražnika". Bolj razsvetljeni med nami pravijo, da je sovraštvo, kot da bi pil strup in pričakoval, da bo umrl nekdo drug. Ni treba biti toksično in naivno pozitiven, prav pa je razumeti, da sta negativnost in napetost najbolj naporna in izčrpavajoča prav za nas. K sreči nas nihče ne more izključiti iz plemena in prepustiti volkovom ali nam ponoči na skrivaj razbiti glave s kamnom; a naši možgani živijo v svetu, kjer se dogaja ravno to. Zato se torej spomnimo zlobneža, na dobrotnike pa prehitro pozabimo.