Umetna inteligenca piše, ljudje le pošiljajo: Kaj sploh še JE delo?

Andrew Ambrosino, ki pri OpenAI vodi razvoj Codexa, je konec junija v Lennyjevem podkastu opisal, kako se je razvoj izdelkov obrnil na glavo. Prej je bilo treba ogromno časa posvetiti natančnim specifikacijam, idejam in osnovnim dizajnom, saj si šele s tem lahko upravičil drage inženirske ure. Danes prototip nastane takoj, ozko grlo pa ni več pisanje kode za program, ampak vprašanje, kateri program ali prototip je sploh vreden tega, da ga narediš. Ne glede na to, koliko inteligentnih modelov z neverjetnimi sposobnostmi se vsak mesec pojavi na trgu, je področje, na katerem ne morejo doseči človeka, ravno okus. Model z veseljem naredi malodane vse, kar mu naložiš, in te pri tem še pohvali za tvojo genialnost. A v resnici ne ve, kaj je dobro in kaj je slabo; kar si mu naročil, lahko naredi izvrstno, a kakovosti svojega dela ne more dobro oceniti. To je domena ljudi.

Ambrosino okus razdeli na tri dele; estetski, torej kako je stvar videti, sistemski, ali se sklada s tem, kar že obstaja, in strateški, ali sploh rešuje resničen problem. Tehnično še tako dovršena rešitev problema, ki ga v resnici ni bilo vredno rešiti, je nesmiselna. Dodajanje funkcij je tako poceni, da številna podjetja raje pretiravajo z neskončnimi novostmi, ker je cena tega, da bi izpustili potencialni hit, večja od tega, da preprosto ne bi naredili nič in ostali na delujoči klasiki. Smo torej v fazi maničnega širjenja in dodajanja novega, a vrhunski izdelki, narejeni z dobrim okusom, zahtevajo ravno nasprotno. Malo izredno dovršenih funkcij je princip, s katerim je Apple uspel na toliko različnih področjih. Ta pristop radikalnega krčenja na podlagi lastne zaznave kakovosti je nekaj, kar je strojem praktično nemogoče doseči. Vrhunski so v stvareh, ki se nam zdijo težke, a hkrati zelo šibki v stvareh, ki se nam zdijo samoumevne (povezava do članka o Moravčevem paradoksu).

Če ste z umetno inteligenco že opravljali resnejše delo, kjer imate visoke standarde, veste, da je popravljanje za strojem zamudno in mukotrpno. Na koncu imate lahko grenak priokus, da ste za izdelek porabili več časa, kot če bi vse od začetka naredili sami. Na začetku je občutek ravno nasproten; stroj deluje genialno, a hitro trčimo ob ovire, ki jih moramo znova in znova sami popravljati. S tem se strinjajo tudi raziskave; razvijalci, ki uporabljajo umetno inteligenco, imajo občutek, da jim prihrani čas, a so v povprečju v resnici počasnejši, če upoštevamo celotno izdelavo programske opreme. Seveda se tehnologija hitro spreminja in trditi, da je umetna inteligenca za razvijalce škodljiva, bi bilo naivno. Vsekakor pa velja, da je popravljanje in spravljanje izdelka na raven, s katero smo zadovoljni, izredno počasno in zoprno.

GitClear je (sicer že pred časom) pregledal milijone vrstic kode in ugotovil, da je delež kode, ki jo je nekdo v dveh tednih po objavi predelal ali izbrisal, zrasel skoraj na polovico; podobno vprašljivost kakovosti generirane kode odpirajo Googlova poročila. Cena tega, da ustvarimo nekaj, kar lahko na prvi pogled celo deluje odlično, je postala res nizka, težava pa je postalo to, da mora nekdo neskončno morje ustvarjene vsebine dejansko pregledati in presoditi, kaj ima svoje mesto in kaj ne.

Težava okusa je, da zahteva leta izkušenj in mukotrpnega ponavljanja enostavnih nalog. Šele ko imamo pod kapo toliko in toliko projektov in let, lahko z gotovostjo presodimo, kaj je "krš" in kaj je genialnost. Težava je, da je enostavnejših, vstopnih mest za razvijalce v podjetjih vedno manj, saj je večina lažjih nalog, ki bi jih izvajali, že avtomatiziranih. Po drugi strani naj bi starejši razvijalci, ki že imajo razvit okus, službo dobili lažje kot pred nekaj leti. Ko bo ta generacija enkrat šla v pokoj, je vprašanje, kdo jo bo nadomestil, če enostavnih nalog, prek katerih bi mladi razvili okus, ne bo več.

Eksponentna rast produktivnosti, ki nam jo obljubljajo, je po mnenju nekaterih torej farsa. Narediti karkoli je neverjetno enostavno, odgovoriti na vprašanje, ali je bilo to sploh smiselno, pa ostaja tako težko kot vedno. Nova supermoč torej ne bo, da znamo v enem dnevu napisati toliko in toliko kode ali člankov, ampak pogledati prototip, ki deluje povsem spodobno, in z mirno gotovostjo povedati, da je povsem nepotreben.