Rešili so zgodovinsko uganko, ki je dolga leta mučila znanstvenike

Evropska celina je skozi zgodovino doživela številne obsežne preobrazbe. Vojne, vojaška osvajanja, obsežne migracije ljudstev ter načrtno naseljevanje različnih območij so nedvomno vplivali na genetsko sestavo sodobnih evropskih prebivalcev.

Glede na navedeno ni presenetljivo, da so se znanstveniki uglednega Inštituta Maxa Plancka osredotočili na proučevanje širjenja posameznih ljudstev, da bi pridobili poglobljen vpogled v dinamiko evropskega prebivalstva.

Kot so objavili v svojem strokovnem članku, širjenje Slovanov predstavlja enega izmed "najbolj oblikovalnih, a hkrati najmanj razumljenih" ključnih dogodkov v evropski zgodovini.

Prvi pisni viri, ki omenjajo slovanske selitve, izvirajo iz bizantinskih zapisov 6. stoletja. Vendar pa je za razliko od selitev drugih plemenskih skupin ali hunskih osvajanj natančen potek dogodkov s slovanskimi plemeni še dolgo ostal ovit v tančico skrivnosti.

Del razlogov za to leži tudi v tem, da Slovani sami niso pustili obsežnejših materialnih ali pisnih sledi. Zgodovinarji so se zato pogosto morali opirati na zapise tujih kronistov, katerih natančnost ni bila vedno zagotovljena.

Vendar pa se je mednarodna raziskovalna skupina, sestavljena iz strokovnjakov iz Nemčije, Avstrije, Poljske, Češke in Hrvaške, pogumno lotila raziskovanja tako imenovanih "skrivnostnih Slovanov" in s pomočjo izčrpne genetske analize srednjeveških slovanskih populacij dosegla pomembna odkritja.

Kot so poudarili v svojem sporočilu za javnost, je omenjena ekipa z zaporednim sekvenciranjem več kot 550 starodavnih genomov uspela ugotoviti obdobje razcveta slovanske populacije ter pridobiti odgovor na ključno vprašanje – od kod dejansko izvirajo?

Genetske analize potrjujejo izvor v regiji, ki sega od južne Belorusije do osrednje Ukrajine.

Čeprav neposredni arheološki dokazi iz zgodnjih slovanskih centrov ostajajo redki, naši genetski rezultati predstavljajo prve konkretne namige o poreklu slovanskih prednikov. Kažejo na verjeten izvor nekje med rekama Dnester in Don, navaja Joscha Gretzinger, genetik na Inštitutu Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu in glavni avtor študije.

Nadalje je analiza razkrila, da so obsežne migracije, ki so se pričele v 6. stoletju, Slovane popeljale preko širokih območij Srednje in Vzhodne Evrope. Ta premikanja niso le vplivala na Slovane, temveč so povzročila tudi skoraj popolno preoblikovanje genetske strukture regij vzhodne Nemčije in Poljske.

Vendar pa je za razliko od nekaterih drugih imperijev in ljudstev, ki so si osvajala ozemlja in širila svoj vpliv, proces nastajanja slovanskih družb temeljil na fleksibilnih skupnostih, organiziranih okoli razširjenih družinskih enot in patrilinearnih sorodstvenih vezi.

Znanstveniki navajajo, da je bila na primer v vzhodni Nemčiji ta sprememba izjemno globoka, saj so večgeneracijske družine predstavljale steber družbene strukture. Na Hrvaškem pa je prihod skupin iz Vzhodne Evrope povzročil bistveno manj motenj v obstoječih družbenih vzorcih. Družbena organizacija na tem področju je ohranila značilnosti preteklih obdobij, kar je vodilo do prepletanja ali vzporednega obstoja novih in starih tradicij.

Kot poudarjajo znanstveniki, vzorci DNK iz Hrvaške in okoliških regij osvetljujejo, kako so se vzhodnoevropski migranti integrirali z raznolikim lokalnim prebivalstvom. Posledično se delež vzhodnoevropskih prednikov v današnji balkanski populaciji znatno razlikuje, vendar pogosto predstavlja približno polovico ali nekoliko manj genetske substance sodobnega človeka. To potrjuje, da slovanske migracije niso bile zgolj osvajalska dejanja, temveč dolgotrajen proces mešanih zakonov. To je nazadnje privedlo do kulturne, jezikovne in genetske raznolikosti, ki še danes zaznamuje Balkanski polotok.

Slovanska ekspanzija ni bila monolitno dejanje ene same skupnosti, ki se je premikala kot celota, temveč mozaik različnih skupin, od katerih se je vsaka na svoj način prilagajala in mešala – to kaže na dejstvo, da nikoli ni obstajala le ena slovanska identiteta, temveč množica le-teh, pojasnjuje Zuzana Hofmanová z Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo (MPI EVA) in Masarykove univerze v Brnu na Češkem, ena od vodilnih avtoric študije.

Zanimivo je, da je genetska analiza razkrila tako vzorce mobilnosti celih družinskih enot kot tudi enakovreden prispevek moških in žensk k družbeni strukturi v slovanskih plemenih.

Medtem ko je bila ta analiza DNK objavljena s strani mednarodne skupine strokovnjakov, je bil sočasno v reviji Genome Biology objavljen članek, ki izpostavlja demografski premik na Južnem Moravskem (Češka), ki ga je mogoče povezati s Slovani.

V slednjem je navedeno, da so posamezniki, povezani s slovanskim kulturnim okoljem, izkazovali afiniteto do severovzhodne Evrope. Isti genetski signal je bil zaznan pri posameznikih v 7. in 8. stoletju ter se je nadaljeval vse do 9. in 10. stoletja.

Ta odkritja o zgodovini slovanskih plemen ponujajo nove perspektive za razumevanje uspešnosti širitve slovanskih skupin in dejstva, da so za seboj pustile relativno malo sledi.

Širjenje Slovanov, kot poudarja eden izmed vodilnih avtorjev študije, Walter Pohl, predstavlja bistveno drugačen model družbene organizacije.

Pohl nadalje poudarja, da so bili zaradi svoje družbene odpornosti, relativno preprostega načina preživetja ter pripravljenosti na prilagajanje ti narodi zelo primerni za obdobja nestabilnosti, ne glede na vzrok, naj so bile to podnebne spremembe ali kuga.

Te ugotovitve podpirajo nova genetska odkritja, ki nakazujejo skupen predniški izvor ter regionalne razlike, nastale zaradi mešanja z lokalnim prebivalstvom. Medtem ko so se na severu prejšnja germanska ljudstva večinoma že odselila in s tem omogočila prihod Slovanov, so se na jugu naseljenci integrirali v obstoječe skupnosti.

Širjenje Slovanov predstavlja verjetno zadnji demografski dogodek celinskega obsega, ki je trajno in temeljito preoblikoval tako genetsko kot jezikovno pokrajino Evrope, je izjavil Johannes Krause, direktor Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo in eden izmed ključnih avtorjev študije.

Vir: zimo.dnevnik.hr