Fluorid in atomska bomba: je res končal v naši vodi kot odpadek?

Najprej dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati: fluorove spojine so bile pomembne pri razvoju jedrskega programa med drugo svetovno vojno.

Pri predelavi urana so uporabljali spojine, kot je uranov heksafluorid, saj je ta omogočal kemične in fizikalne postopke, potrebne za ločevanje izotopov urana. Tudi arhivi Univerze v Rochesterju potrjujejo, da je imel Manhattan Project poseben laboratorij za fluorid, kjer so spremljali izpostavljenost delavcev fluorovim spojinam.

To pomeni, da je bila povezava med fluoridom in jedrsko industrijo resnična. Toda iz tega še ne sledi, da je fluorid v pitni vodi odpadek pri izdelavi atomske bombe.

Teorija je dobila posebno pozornost zaradi zgodovine fluoridacije vode in skrivnostnosti, ki je v času druge svetovne vojne obdajala Manhattan Project.

Raziskovalci so se že med vojno ukvarjali z vplivi fluoridov na zdravje, predvsem zato, ker so bili delavci v industrijskih obratih lahko izpostavljeni fluorovim spojinam. Dokumenti, ki jih hrani Univerza v Rochesterju, kažejo, da so v okviru projekta spremljali vsebnost fluorida v vzorcih urina zaposlenih, ki so delali s spojinami, povezanimi s predelavo urana.

Prav ta resnična zgodovinska povezava je pozneje postala osnova za precej bolj dramatično razlago: da naj bi bila fluoridacija vode uvedena zato, da bi industrija oziroma država prikrila nevarnost fluorida.

To je morda najbolj zanimiv del zgodbe.

Med drugo svetovno vojno je bil Harold Hodge eden od znanstvenikov, ki so se ukvarjali s toksičnostjo fluoridov. Raziskave niso bile naključne. Pri predelavi urana so se uporabljale fluorove spojine, zato je bilo treba razumeti, kako lahko izpostavljenost vpliva na delavce in ljudi, ki živijo v bližini industrijskih obratov.

Kasnejši pregled zgodovine fluoridacije, objavljen v znanstveni literaturi, potrjuje, da je Manhattan Project leta 1944 financiral tudi srečanje strokovnjakov, namenjeno proučevanju učinkov fluoridov. To je pomembno zgodovinsko dejstvo, vendar samo po sebi ne dokazuje, da je bil namen kasnejše fluoridacije vode prikrivanje nevarnosti.

Ne v takšnem smislu, kot trdi priljubljeni mit.

Fluorid ni ena sama snov, temveč izraz za kemične spojine, ki vsebujejo fluoridni ion. Različne spojine imajo različne lastnosti in različne uporabe.

Nekatere fluorove spojine so bile uporabljene pri jedrskih postopkih, druge se uporabljajo v industriji, medicini in zobozdravstvu. Fluorid, ki se uporablja pri obdelavi pitne vode, zato ni mogoče preprosto enačiti z radioaktivnimi ali nevarnimi odpadki iz jedrskega programa.

Kot poudarja McGill University, dejstvo, da se fluorove spojine uporabljajo pri obogatitvi urana, samo po sebi nima neposredne povezave z namenom fluoridacije pitne vode.

Tukaj je zgodba nekoliko bolj zapletena.

Nekatere spojine, ki se uporabljajo za fluoridacijo vode, so povezane s kemično industrijo in proizvodnjo fosfatnih gnojil. Pri proizvodnji fosforne kisline nastaja tudi fluorovodikova kislina oziroma spojine, iz katerih je mogoče pridobiti fluorosilikate.

To je eden od razlogov, zakaj nasprotniki fluoridacije pogosto govorijo o industrijskem odpadku. Toda izraz odpadek še ne pomeni, da je snov neuporabna ali da vsebuje ostanke jedrskega orožja.

Pri vodi je ključno, katera snov se uporablja, v kakšni koncentraciji in kako je njena kakovost nadzorovana.

Zgodovina fluoridacije se je začela precej pred tem, ko so teorije o jedrskem programu postale priljubljene.

Centri za nadzor in preprečevanje bolezni v Združenih državah Amerike navajajo, da so raziskave povezave med fluoridom, zobno gnilobo in tako imenovano zobno fluorozo potekale že v začetku 20. stoletja. Leta 1945 je Grand Rapids v Michiganu postal prvo mesto v Združenih državah Amerike, ki je začelo nadzorovano dodajati fluorid v pitno vodo.

Takratni cilj je bil precej preprost: zmanjšati pojav zobne gnilobe.

Po podatkih CDC danes priporočena koncentracija fluorida v javni pitni vodi v Združenih državah Amerike znaša 0,7 miligrama na liter. Organizacija navaja tudi, da je fluoridacija eden od ukrepov javnega zdravja, povezanih z zmanjšanjem zobne gnilobe.

Ker vsebuje ravno dovolj resnice, da je na prvi pogled prepričljiva.

Res je, da je bil fluorid pomemben za določene postopke pri predelavi urana. Res je, da so znanstveniki, povezani z Manhattan Project, proučevali njegovo toksičnost. Res je tudi, da se nekatere spojine, uporabljene za fluoridacijo, pridobivajo iz industrijskih procesov.

Toda iz teh treh dejstev ne sledi, da je fluorid v pitni vodi odpadek atomske bombe.

Takšna razlaga preskoči več ključnih korakov in poveže dogodke, ki imajo sicer zgodovinske stične točke, vendar niso dokazano del istega načrta.

Pri fluoridu je, tako kot pri številnih drugih snoveh, pomembna količina.

CDC navaja, da je dokumentirano tveganje pri priporočeni fluoridaciji predvsem zobna fluoroza, ki je pri večini primerov blaga in kozmetična. Organizacija obenem poudarja, da so varnost in koristi fluoridacije pregledale različne strokovne in javnozdravstvene ustanove.

To ne pomeni, da o fluoridu ni legitimnih znanstvenih razprav. Pomeni pa, da je treba razlikovati med razpravo o možnih zdravstvenih tveganjih in trditvijo, da je fluorid skrivni odpadek jedrske industrije.

Viri: Centers for Disease Control and Prevention, University of Rochester, McGill University, National Institutes of Health, Environmental Health