Bodo polarni medvedi preživeli globalno segrevanje ozračja?

Arktika se segreva hitreje kot katerikoli drug del planeta, oceanski tokovi pa dosegajo najvišje temperature v zadnjih več kot 100.000 let, opozarja Science Alert. Zaradi izgube morskega ledu znanstveniki že leta opozarjajo, da bi lahko do sredine stoletja izginili dve tretjini vseh polarnih medvedov, do leta 2100 pa bi lahko ta ikonična vrsta celo izumrla.

A nova raziskava prinaša nepričakovano odkritje: podnebne spremembe ne vplivajo le na njihov življenjski prostor, temveč tudi na njihov genom, kar bi lahko nekaterim populacijam omogočilo boljše prilagajanje toplejšim razmeram.

Mednarodna raziskovalna skupina je analizirala genetske podatke polarnih medvedov iz različnih delov Grenlandije in odkrila močno povezavo med naraščajočimi temperaturami ter spremembami v njihovem DNK.

DNK v celicah vsebuje navodila za delovanje organizma, medtem ko RNK odraža, kateri geni so aktivni. Posebno pozornost so znanstveniki namenili t. i. transpozonom – "skakalnim genom", ki se lahko premikajo po genomu in vplivajo na delovanje drugih genov.

V toplejših regijah jugovzhodne Grenlandije so odkrili izrazito povečano aktivnost teh mobilnih elementov, kar kaže na to, da se genom polarnih medvedov hitreje spreminja kot v hladnejših območjih.

Raziskava je pokazala velike razlike med severovzhodnim in jugovzhodnim delom Grenlandije:

Severovzhod: stabilnejše, hladnejše arktično okolje.

Jugovzhod: toplejše, bolj spremenljivo podnebje, več padavin, močnejši vetrovi in strme obalne gore.

Jugovzhodna populacija polarnih medvedov je genetsko ločena že približno 200 let. Zaradi hitrega umikanja ledene plošče in izgube lovišč so ti medvedi prisiljeni iskati nove vire hrane in se prilagajati drugačnim razmeram.

Raziskovalci so uporabili javno dostopne podatke Univerze v Washingtonu, ki vključujejo vzorce krvi polarnih medvedov. Z analizo RNK so ugotovili:

več kot 1500 transpozonov je bilo v jugovzhodni populaciji izrazito bolj aktivnih,

ti elementi se prekrivajo z geni, povezanimi s presnovo, odzivom na stres in starostjo,

spremembe v genomu nakazujejo prilagoditve na toplejše okolje.

Zanimivo je, da so se aktivirali tudi geni, povezani s presnovo maščob. To bi lahko pomenilo, da se jugovzhodni medvedi postopoma prilagajajo prehrani, ki vključuje več rastlinskih virov – kar je velika razlika v primerjavi s severnimi populacijami, ki se skoraj izključno prehranjujejo s tjulnji.

Čeprav genetske spremembe kažejo na določeno stopnjo prilagodljivosti, to ne pomeni, da so polarni medvedi varni.

Na jugovzhodu Grenlandije se morski led hitro umika, kar:

zmanjšuje dostop do glavnega plena,

povzroča izolacijo populacij,

otežuje razmnoževanje,

vodi v pomanjkanje hrane.

Genetske prilagoditve lahko pomagajo, vendar ne morejo nadomestiti izgube ključnega habitata.

Ugotovitve kažejo, da se polarni medvedi aktivno odzivajo na okoljske spremembe – ne le vedenjsko, temveč tudi genetsko. To odpira nova vprašanja:

Ali se bodo druge populacije lahko prilagodile podobno hitro?

Kako dolgo lahko genetske spremembe sledijo tempu podnebnih sprememb?

Katere skupine medvedov so najbolj ranljive?

Raziskovalci poudarjajo, da je treba preučiti tudi druge populacije, ki živijo v ekstremnih razmerah, da bi bolje razumeli, kako se vrsta kot celota odziva na globalno segrevanje.

Vir: Science Alert