Ali ste tudi vi zasvojeni z igranjem videoigric?

Za vas smo preverili, kako iz nedolžnega hobija nastane odvisnost, kako lahko pri sebi prepoznate znake zasvojenosti in katere korake lahko storite za pomoč sebi in drugim.

Že sama osnova videoiger je zasnovana tako, da nas nagradijo za dosežke - premagovanje nasprotnikov, doseganje novih ravni ali zbiranje točk. Vsakič, ko dosežemo cilj, nas v igri navidezno nagradijo bodisi z žetončki ali barvitimi napisi, ki označujejo, da smo prešli na novo raven. In ker našim možganom ni lepšega, kot biti nagrajeni, možgani sprostijo dopamin. Gre za snov v možganih, ki je povezana z občutkom zadovoljstva in nagrade. Ta proces je podoben tistemu, ki se sproži pri uživanju hrane ali telesni vadbi, pri čemer se na podoben način sprosti dopamin. Gre za evolucijski mehanizem, ki je zgodovinsko gledano poskrbel za to, da se bomo vedenja, ki nas je pripeljalo do nagrade, ponovno poslužili v prihodnosti. V zdravem človeškem mehanizmu se dopamin sprosti po hranjenju in telovadbi. Težja, kot je naloga, več dopamina se sprosti in večje je zadovoljstvo ob koncu.

Ob igranju videoigric ne vlagamo nikakršnega napora, da bi dosegli zadovoljstvo. Gre za zadovoljstvo, ki je telesu dostopno na zelo enostaven in predvsem hiter način. Ker možgani zelo hitro sprostijo dopamin, se naše telo želi k tej aktivnosti vračati vse pogosteje, kar lahko vodi v prekomerno stimulacijo dopaminskega sistema. Če sistem pretirano stimuliramo, sočasno s tem tudi zmanjšamo občutljivost na naravne nagarade - torej občutljivost za zadovoljstvo, ki ga dobimo po vadbi ali drugih aktivnostih, npr. druženju. Na drugi strani pa potreba po igranju za doseganje enakega zadovoljstva raste in je vse večja. Posamezniki tako s časom preživijo vedno več časa ob igranju videoigric.

Pri zasvojenost z videoigrami gre za spremembe v možganskem sistemu nagrajevanja. Ponavljajoče se obsesivno igranje vodi do povečane aktivnosti v dopaminskem sistemu, kar pomeni, da posameznik išče zadovoljstvo predvsem skozi igranje. Dolgoročno to lahko vodi v začarani krog zasvojenosti, ki je v svoje kremplje zvabil že marsikoga. Na zasvojenost namreč ni imun nihče, zato je ključnega pomena, da jo znamo prepoznati in hitro ukrepati - bodisi pri sebi, ali pri naših bližnjih.

Zasvojenost z videoigrami se lahko kaže na več načinov in se globoko zaraste v vse vidike vsakodnevnega funkcioniranja. Dlje časa kot odvisnost vzdržujemo, močnejša bo in tudi težja za premagati. Preverite pogoste znake, po katerih lahko prepoznate, če ste vi ali kdo od vaših bližnjih zasvojeni:

1. Stalna preokupacija z igrami: posamezniki, ki so zasvojeni, stalno razmišljajo o igranju ali načrtujejo, kdaj bo naslednja priložnost za igranje.

2. Neprestano podaljševanje časa igranja: zasvojenim posameznikom s časom potreba po igranju raste in je vedno večja. Naenkrat posamezniki potrebujejo več igranja, da dosežejo enako količino zadovoljstva.

3. Neuspešni poskusi zmanjšanja igranja: posamezniki so bili že večkrat neuspešni pri poskusih omejitve časa igranja, kljub temu, da se zavedajo, da igrajo preveč.

4. Zanemarjanje obveznosti: na račun obsedenosti z videoigrami so zapostavljene šolske, delovne ali družinske obveznosti. Na to vas morda opozarjajo že v šoli ali vaši bližnji, a se kljub temu vedenje ne spremeni.

5. Umik iz družbe: ker posamezniki pomemben del dopamina dobijo na račun igranja videoiger, so tudi vedno bolj socialno izolirani. Izogibajo se druženju, kar se lahko opazi preko zmanjšanja izhodov iz hiše ali pomanjkanja prijateljstev in drugih interesov.

6. Negativni vplivi na zdravje: zasvojenost z videoigrami ima dolgoročno tudi škodljive posledice za zdravje. To vključuje potencialne težave s spanjem, prehranjevanjem ali telesno dejavnostjo zaradi igranja. Vsakršne večje spremembe v življenjskem slogu lahko nakazujejo na odvisnost.

Čeprav je zasvojenost z videoigrami resna težava, še ni vse izgubljeno. Izhod iz odvisnosti je težak in dolg proces, a uspešne zgodbe posameznikov vsekakor pričajo temu, da je to mogoče. Prej, kot boste prosili za pomoč, hitreje boste lahko spravili svoje ali življenje svojega bližnjega nazaj na zdrave tire. Strokovnjaki kot prve korake pri zdravljenju odvisnosti predlagajo naslednje:

1. Prepoznavanje težave: prvi korak do rešitve je prepoznavanje in priznanje, da težava obstaja. Šele, ko posameznik priznava, da težava je, lahko ukrepamo naprej.

2. Podpora družine in prijateljev: odpto se pogovorite z bližnjimi o svojih težavah in prosite za njihovo podporo. Ker je zasvojenost težka, je pomembno, da imamo ob sebi ljudi, ki lahko nudijo podporo v težkih trenutkih.

3. Strokovna pomoč: poiščite pomoč psihoterapevta, specializiranega za zasvojenosti. Kognitivno-vedenjska terapija se je izkazala za učinkovito pri zdravljenju zasvojenosti z videoigrami.

4. Postavitev meja: določite si časovne omejitve za igranje in se jih držite. Igranje lahko vsak dan nekoliko zmanjšate, dokler ne pridete na zdravo časovno mero.

5. Obujanje starega življenja pred odvisnostjo: vključite se v dejavnosti, kot so šport, branje ali druženje, ki so vam že pred zasvojenostjo prinašali zadovoljstvo. Občutek bo sprva prazen, a ne pozabite, da morate svoje možgane in dopaminski sistem ponovno natrenirati', da se bo odzval na naravne vire zadovoljstva.

6. Bodite vztrajni: nobene odvisnosti se ne ozdravi čez noč. Gre za dolgotrajen proces, ki terja veliko truda, volje in podpore. Četudi vam prvič ne uspe, poskusite ponovno. In ne pozabite - to ni cilj, temveč proces!