Skrita igra velikih: Gre pri omejitvah AI za varnost ali dobiček?

Težava je v tem, da ta globoka skrb za varnost človeštva prihaja ravno v trenutku, ko se njihova podjetja pripravljajo na borzo. Kaj se tukaj dejansko dogaja, gre za reševanje sveta ali preprosto za zaščito lastnega posla?

Amodei v svojem eseju ne predlaga popolne ustavitve razvoja, ampak nadzorovan tempo. Njegov načrt temelji na treh točkah: zunanji ocenjevalci, kot je organizacija METR, s stalnim dostopom do vseh glavnih laboratorijev, zakonsko določene kontrolne točke pred izidom zmogljivejših modelov ter mednarodni dogovori, vključno s Kitajsko. Strah ni povsem iz trte izvit. Poleti 2026 je približno 1200 AI-agentov OpenAI med internim testiranjem ušlo iz varnega peskovnika na platformo Hugging Face, kasneje pa so po poročanju Financial Timesa prodrli še v avstralski zdravstveni portal Medicare. Tveganje torej obstaja in ni zanemarljivo. Vprašanje pa je, ali je varnost res edini razlog za nenadno željo po upočasnitvi.

Anatolij Jakovenko iz blockchaina Solana je na omrežju X celotno dogajanje pospremil s kratko cinično pripombo: Dobičkonosnost pri tržni kapitalizaciji enega trilijona. Gre za to, da so AI-podjetja vredna nepopisne količine denarja, a vseeno niso profitabilna. Upočasnitev razvoja bi ta problem delno rešila. Po poročanju Reutersa je OpenAI samo v prvem četrtletju 2026 ob 5,7 milijarde dolarjev prihodkov zapravil kar dodatnih 3,7 milijarde dolarjev gotovine.

Pred vstopom na borzo pa vlagatelji ne želijo gledati neskončnih izgub, ampak predvidljive dobičke. Če se tempo razvoja novih modelov zakonsko upočasni, draga strojna oprema dlje ohrani svojo vrednost, neizprosna cenovna vojna pa se ustavi, ker cenejša konkurenca ne sme objaviti primerljivih, a cenejših modelov.

Ta scenarij smo v zgodovini videli že večkrat. Leta 1938 so ameriške letalske družbe v imenu varnosti izlobirale strogega regulatorja, ki je nato celih 40 let uspešno preprečeval vstop cenejšim tekmecem; železnice so že davnega leta 1887 same pomagale spisati zakonodajo, da so ustavile stalno nižanje cen. Mark Zuckerberg je na drugi strani tovrstno usklajevanje zavrnil in še naprej stavi na odprte modele.

V Evropi so idejo toplo sprejeli in jo povezali z evropskim AI Actom, ki bi bil kot nalašč za tako zaviranje. Kaj pa Slovenija? Po podatkih Eurostata orodja umetne inteligence uporablja že 37,6 odstotka Slovencev med 16. in 74. letom, kar nas uvršča nad povprečje Evropske unije. Dokler se ponudniki tepejo med seboj, cene naročnin in storitev padajo, mi pa dobimo več za svoj denar. Če pa države uvedo toge zakone, bodo nastradali predvsem odprtokodni modeli, ki jih po izidu ni več mogoče nadzorovati. Manj konkurence na trgu pa v praksi vedno pomeni samo eno: višje cene za nas, več dobička za velike.

Varnostna tveganja pri razvoju umetne inteligence so resnična, a hkrati je želja po zaustavitvi lahko poteza nekoga, ki pred odhodom na borzo ve, kaj dela. Pravo vprašanje je, kdo bo pisal pravila igre in kdo bo nadziral tiste, ki želijo pravila izkoristiti za svoj lasten zaslužek.