Zakaj je Challenger eksplodiral

Ameriški vesoljski program

Leta 1976 je Ameriška vesoljska agencija Nasa predstavila svoj prvi vesoljski raketoplan, ki je bilo prvo, večkrat uporabno, vesoljsko plovilo s posadko na svetu. Leta 1981 se je s 54-urno misijo raketoplana Columbia pričelo obdobje vesoljskih poletov.

Plovila so bila primarno namenjena prevažanju satelitske opreme in izvedbi znanstvenih poskusov. Raketoplan Columbia, ki velja za prvega v zemeljski orbiti, je bil lansiran s pomočjo dveh raketnih ojačevalcev in zunanjega rezervoarja. Ob koncu misije je plovilo s pomočjo svojih motorjev zmanjšalo hitrost spuščanja in uspešno pristalo.

Challenger je bil Nasin drugi raketoplan, ki jim ji ga je uspelo spraviti v zemeljsko orbito. 4. aprila 1983 je uspešno opravil svojo prvo misijo. Skupno je pred tragedijo leta 1986 opravil devet popotovanj. Načrt usodnega leta je na začetku predvideval vzlet raketoplana že en mesec prej.

Med sedemčlansko posadko je bila tudi 37-letna Christa McAuliffe. Christa je poučevala zgodovino, pravo in ekonomijo na srednji šoli Concord v New Hampshiru, ko je bila izbrana za vesoljski projekt. Več mesecev se je za izvenzemeljsko potovanje rigorozno usposabljala in pripravljala izvedbo svojega eksperimenta.

Načrtovala je poizkus s tekočinami, s pomočjo katerega naj bi predstavila lastnosti Newtonovih zakonov gibanja za šolarje. Ko so Nasini znanstveniki, mednarodni mediji in vznemirjeni člani družine McAuliffe iz vesoljskega centra Kennedy na Floridi opazovali vžig raketoplana, nihče ni mogel predvideti, kaj bo sledilo.

Katastrofa

Challengerjeva usodna misija naj bi se prvotno začela 22. januarja, a so jo morali zaradi tehničnih težav in slabega vremena preložiti. Zeleno luč je dobila šest dni kasneje, 28. januarja zjutraj, ki naj bi po podatkih prisotnih bilo eno najhladnejših juter tiste zime.

Nekateri Nasini inženirji so bili zaskrbljeni nad tem, da so nekatere komponente izpostavljene izredno hladnemu vremenu in da obstaja tveganje za okvaro. Nekatere od teh komponent so vključevale gumijaste obroče, ki so služili tesnjenju spojev raketoplana. Teh opozoril vodilni niso obravnavali kot resne grožnje misijo in tako je ob 11.39 prišlo do izstrelitve.

Le nekaj sekund po vzletu so gledalci – vključno z družinami vseh tistih, ki so se nahajali na raketoplanu – z grozo in nejevero v očeh opazovali, kako je raketoplan Challenger na svetlo-modrem nebu zagorel. Vesoljsko plovilo se je razlomilo in potonilo v ocean. Ta nepredvidena tragedija je močno pretresla celoten svet. 

Rogersova komisija

Nedolgo po dogodku je takratni ameriški predsednik Ronald Reagan ustanovil posebno preiskovalno komisijo, ki naj bi prišla do dna vzrokom tragičnega dogodka.

Komisijo je vodil nekdanji državni sekretar William Rogers, v njej pa sta sedela tudi nekdanji astronavt Neil Armstrong in nekdanji testni pilot Chuck Yeager.

Preiskava je pokazala, da je tesnilo obroča v motorju raketoplana zatajilo, ko je na prehladni temperaturi izgubilo svojo zahtevano trdnost. Nadaljnje raziskave so pokazale, da obroči niso bili nikoli testirani v ekstremnem mrazu. Iz pospeševalnika je izbruhnil ogenj, poškodoval rezervoar za gorivo in povzročil eksplozijo plovila Challenger.

Prav tako je postalo znano, da je podjetje, odgovorno za izdelavo raketnih pospeševalnikov, prezrlo opozorila o morebitnih komplikacijah. Kot da to še ne bi bilo dovolj, so preiskovalci tekom naslednjih nekaj mesecev ugotovili, da so nekateri Nasini inženirji vedeli za morebitne napake, a navkljub temu niso ukrepali.

Po eksploziji

Nasa je po nesreči za dve leti prekinila vse načrtovane misije. Šele leta 1988 so opravili naslednjo uspešno izstrelitev, ko jim je v zemeljsko orbito uspelo lansirati vesoljsko plovilo Discovery.

1. februarja 2003 pa je ameriška vesoljska agencija doživela naslednjo tragedijo, ko je raketoplan Columbia ob ponovnem vstopu v atmosfero razpadel in s tem končal življenja vseh sedem ljudi na krovu.

Misije so se uspešno nadaljevale tri leta kasneje, a je agencija leta 2011 vseeno uradno zaključila svoj raketoplanski program.

Kot zanimivost omenimo, da so leta 1996, desetletje po katastrofi Challenger, na plaži našli dva velika kosa tega vesoljskega plovila. Od takrat sta spravljena v skladišču raketnega silosa na Floridi.

Pred tremi leti so se družine ekipe Challenger zbrale v spomin na 30. obletnico tragedije. Slovesnosti se je udeležil tudi Scott McAuliffe, sin Christe McAuliffe, ki je šel po maminih stopinjah in prav tako postal učitelj. Ob materini smrti je štel le osem let, njegova sestra Caroline (tudi učiteljica) pa je imela takrat borih šest let.

Miti o dogodku

Prvi mit, ki se tiče nesreče iz leta 1976, pravi, da je bil dogodek predvajan v živo po vsem svetu, kar ni popolnoma res. Vzlet je bil v živo prenašan samo na ameriški televiziji CNN, a so ga znova in znova predvajali na ostalih televizijskih programih po vsem svetu, zaradi česar so ljudje prepričani, da so videli tragedijo v živo. CNN so takrat močno kritizirali, ker so se ob nesreči njihove kamere osredotočile presunjene obraze staršev Christe McAuliffe.

Naslednji mit pravi, da je posadka umrla instantno, a ta podatek ni znan. Rogersova komisija ni podrobno opisala, kako je posadka umrla. Raziskovalci so razkrili le, da so bili njeni člani še vedno privezani na svojih sedežih. Po Nasinih podatkih je možno, vendar ne gotovo, da je do izgube zavesti prišlo v nekaj sekundah po razpadu raketoplana.

Tretji mit pravi, da je Challenger eksplodiral, kar ne drži popolnoma. Medtem, ko je nesreča z Zemlje izgledala kot eksplozija, so vodilni pri Nasi povedali, da je bil dogodek izjemno bolj zapleten. Preprosto povedano je ognjena krogla nastala, ko je zunanji rezervoar za gorivo razpadel in s tem sprostil kemikalije, ki so pričele neustavljiv požar.

Zadnji mit govori o obstoju črne škatle, ki naj bi zabeležila končne trenutke posadke. Že vrsto le obstajajo govorice o transkripciji posnetega zvoka, ki naj bi vključevala molitve posadke in njihove slovese od najbližjih. A takšen tekst ne obstaja.

Tako v bližnji kot tudi daljni prihodnosti nas čaka ogromno vzletov takšnih in drugačnih raketoplanov, saj smo z raziskovanjem našega vesolja šele dobro začeli. Skupno upajmo na kar čimbolj uspešne podvige vseh svetovnih vesoljskih agencij.