Vesoljski odpadki: Grožnja, ki jo sami ustvarjamo

Poleg nekaj delujočih satelitov je torej neskončna navlaka, ki jo sestavljajo odsluženi deli raket, ostanki trkov in mrtvi sateliti. Količina delcev vztrajno raste, delno zato, ker v vesolje pošiljamo vedno več novih naprav, delno pa zato, ker obstoječe smeti razpadajo na vse manjše delčke. Čistilne akcije niso ravno izvedljive, kar pomeni, da tudi (enostavne) poti nazaj ni.

Leta 1978 je Nasin inženir Donald Kessler naslikal scenarij, ki zveni zelo dramatično, na robu pompozne znanstvene fantastike. Žal gre za resnično grožnjo. Ko se v orbiti zgodi trk, se sproži verižna reakcija. Začetni predmeti razpadejo na manjše, ki povzročijo nove trke, ti spet povzročijo razpad in nadaljujejo reakcijo. 

Ker vesoljske smeti potujejo okoli 28.000 km/h, lahko že majhen vijak ali celo drobec barve resno poškoduje ostala vesoljska plovila in iz delujočih naprav ustvari - nove smeti. Ukvarjamo se z nevarnostjo asteroidov, hkrati pa aktivno miniramo nebo in sami sebi vse bolj otežujemo pot v neskončno praznino.

Čistilne akcije želijo nekateri predstaviti tudi v vesolje. Nekatera podjetja razvijajo robotske sisteme, ki naj bi s pomočjo umetne inteligence aktivno zbirala vesoljske smeti in jih poslala v atmosfero, kjer bodo zgorele. Še bolj ambiciozni bi ustvarili kar celoten sistem dronov, ki bi smeti prevažal do zbirnega centra, podobno kot zemeljski smetarji. Še najbolj zanimive so morda iniciative, da bi morali sateliti postati bolj biorazgradljivi, da bi lažje zgoreli pri vstopu v atmosfeto. 

Tehnologija torej obstaja, idej pa prav tako ne manjka. Težava je, da je to drag špas. Že zemeljsko odvažanje smeti in recikliranje je velik in predvsem drag problem, vesolje pa seveda predstavlja še neprimerljivo večji strošek. Pa tudi motivacija je manjša. Dokler ne bo navlaka začela metati sence na zemljo, bo problem daleč od oči in daleč od srca.

Krivca za stanje vesoljskega odpada ni treba dolgo iskati. V zadnjih desetletjih število izstreljenih satelitov hitro narašča. Vesoljska ekonomija je hitro rastoč posel, ki ga merimo v stotinah milijard dolarjev. Če dodamo še geopolitično kazanje mišic in namerno uničevanje nekaterih satelitov, pridemo do zaključka, da se stanje hitro slabša. Zakaj je to problem? 

Od satelitov smo vse bolj odvisni. Vse od GPS navigacije do vremenske napovedi in celo interneta je odvisno od delovanja umetnih predmetov v orbiti. Že zdaj naše življenje temelji na vesoljski infrastrukturi, ki se hitro širi in za sabo pušča goro odpadkov. 

Če bomo nadaljevali z nespametnim smetenjem, bi lahko bili enkrat v ne tako daljni prihodnosti ujeti na planetu, obkroženim z lastnimi smetmi, prehod v vesolje pa bi ob neskončnih, 28.000 km/h hitrih drobcih postal misija nemogoče. 

Se bomo znali pravočasno ustaviti?