V kratkem bo treba odpreti denarnico

OpenAI samo v letu 2026 napoveduje 14 milijard dolarjev izgube. Do leta 2029 nameravajo namerno zapraviti okoli 115 milijard. Za občutek: projekt Manhattan je (v današnjem denarju, z upoštevano inflacijo) stal približno 30 milijard, celoten program Apollo 288 milijard, pa so ga plačevali 13 let. OpenAI hoče 115 milijard skuriti v manj kot petih letih. Anthropic sicer posluje nekoliko bolj odgovorno, a z vnaprejšnjim zakupom računske moči in vlaganjem v infrastrukturo tudi namerno zapravlja milijarde (približno 11 milijard na leto).

Od kod ta denar? Od vlagateljev. SoftBank, Nvidia, Microsoft, naftni skladi, vse te megakorporacije plačujejo za tvojo uporabo najnaprednejših javno dostopnih modelov. Tvoja naročnina je kaplja v morje. Seveda gre na dolgi rok za račun brez krčmarja. Tudi če so API cene za poslovne uporabnike nekoliko napihnjene, je 20 evrov za toliko uporabe še vedno povsem nevzdržen poslovni model. Vlagatelji financirajo tvoj žur, ker želijo eksponentno rast uporabnikov. Ko bo orodje enkrat resnično nepogrešljiv del tvojega življenja, pa se bo pipica zaprla.

V resnici gre za preverjen scenarij, ki se imenuje blitzscaling. Z denarjem vlagateljev subvencioniraš ceno, pridobiš prevlado na trgu, šele potem dvigneš ceno. Uber je nakopičil 31,7 milijarde dolarjev izgube, da je razbil obstoječi trg taksistov in spremenil naše navade. Potem so cene tiho zlezle navzgor. WeWork je po istem receptu zapravil 20,7 milijarde. Recept je vedno isti: najprej te navadijo, potem prehod nazaj naredijo kar se da boleč, ko ni več poti nazaj, pride račun. Uberju se je računica izšla, WeWorku pa ne. Kaj bo z umetno inteligenco, bo povedal čas. Trenutno smo v fazi poceni vožnje, ki se bo morala enkrat končati.

Prvega junija 2026 je GitHub Copilot ukinil fiksno naročnino in jo zamenjal s plačevanjem po porabi. To so t. i. AI-krediti, ki bolj natančno odražajo dejanski strošek za podjetje.

Skok v stroških je bil enormen. Na spletu ne manjka primerov razvijalcev, ki jim je mesečni strošek poskočil z 19 na 900 do 1000 dolarjev. Od 3000 do 5000 odstotkov višja cena seveda ni bila odraz tega, da so razvijalci nenadoma delali več, ampak bolj odraz tega, da so plačali ceno, ki je bila bližje dejanski. Sistem je požrešen, pavšalno plačilo pa nas naredi razsipne. Smešno kratko sporočilo "lol" je požrlo

29.000 tokenov (koščki besedila, ki jih model obdela), reševanje ene same napake pa praktično celo mesečno (!) kvoto. Pavšalno plačilo je žal nevzdržna pravljica.

Kot smo omenili, je cilj spremeniti naše navade do te mere, da bo kar se da težko iti nazaj. Umetna inteligenca delo naredi lažje in nas na en način opolnomoči, po drugi strani pa nas dela vse bolj pasivne in zadovoljne s prvo informacijo, ki jo izpljune. Kar 68 odstotkov Googlovih iskanj se konča brez enega samega klika. Na mobilnikih 77 odstotkov, v Googlovem AI-načinu pa kar 93. Ljudje se zadovoljijo z AI-obnovo na vrhu. Odprti splet, kakršnega poznamo, počasi umira; mediji beležijo od 34 do 70 odstotkov manj obiska prek spletnih iskalnikov. Ko bomo enkrat povsem navajeni na hitre obnove, bo pot nazaj tako težka, da bo marsikdo pripravljen odpreti denarnico za nekaj, kar je bilo včasih zastonj.

Postali smo odvisni od orodja, ki je brezplačno samo na prvi pogled. Pri socialnih omrežjih je veljalo, da smo produkt mi in naši podatki. Pri umetni inteligenci je strošek toliko večji, da bomo slej ko prej morali tudi sami uporabniki precej globoko seči v žep. Če ne plačuješ ti, plačuje nekdo drug. In ta nekdo bo hotel svoj denar nazaj, večinoma z obrestmi.

Dobili smo ferrarija za ceno avtobusne karte. Super je, da uživamo v vožnji, samo ne smemo graditi življenja ali posla na predpostavki, da bo karta vedno tako poceni.