Trend nezdravega identificiranja s količino svetlobnih pik v tipalu mobilnega fotoaparata se je končal okoli leta 2015. Takrat se je velika večina proizvajalcev za več let ustalila okoli številke ”12 MP”. Resolucija, ki je bila dovolj visoka, da so bile slike ostre, a hkrati dovolj nizka, da so bili posamezni ”piksli” tako veliki, da so omogočali dobro zajemanje v slabših svetlobnih pogojih in dober dinamični razpon.

Nenadoma redki tehnološki navdušenci, ki so se hvalili s svojo novo ”Xperio s 23 MP”, niso bili več kul. Svet se je začel zbujati in razumeti, da večje število ”megapikslov” ne pomeni avtomatsko boljše slike. Dolga leta je večina proizvajalcev vztrajala pri ”idealni” resoluciji okoli 12 MP in svoje napore raje kot v večjo število pik vlagala v izboljšanje programske obdelave, fokusa, večernih sposobnosti svojih kamer, stabilizacije in dinamičnega razpona. 

Dolga leta pa niso trajala večno. Leto dni nazaj so se na trgu pojavili telefoni, ki so se hvalili s ”108 MP” tipali. Določeni viri napovedujejo, da lahko naslednje leto pričakujemo kar 200 MP tipala v mobilnih telefonih. Dvesto megapikslov? To je nekajkrat več kot v profi kamerah. Je tehnologija mobilne fotografije napredovala do te mere, da so omejitve majhnih visokoločljivostnih senzorjev (šum, slabi rezultati v slabi svetlobi, nizek dinamični razpon…) stvar preteklosti in se lahko vrnemo k ”bitki megapikslov”?

Da in ne. Po eni hiter razvoj tehnologije omogoča, da veliko MP ne pomeni več samo prednosti na papirju, v resničnih situacijah pa skoraj vedno slabše slike od telefona z manj ”obdarjenim” tipalom. Po drugi strani pa nekatere omejitve miniaturnih pik, stisnjenih na zelo majhno tipalo, še vedno ostajajo. Tudi zato se malodane vsi pametnjakoviči, ki se danes hvalijo s ”108-MP fotoaparatom”, v resničnih situacijah zanašajo na združevanje teh pih v sliko nižje resolucije, da lahko zajamejo več svetlobe. Čemu torej vsi ti ”piksli”, če jih potem telefon programsko avtomatsko združuje?

Odgovor je precej enostaven: situacija je precej drugačna kot v letu 2015, ko so vsi telefoni imeli ”12 MP”. Takrat je bilo razlogov za nakup novega aparata veliko: vsako leto konkretno tanjši robovi, vsako leto opazno boljši in bolj ukrivljen zaslon, vsako leto več kovine in stekla… Z drugimi besedami – vsak je takoj vedel, da smo v rokah držali nov model, ker je bila vizualna evolucija tako zelo opazna. Nihče se ni imel časa ukvarjati še s številom pik v kameri! Le nekaj let je minilo od tedaj, a situacija je precej drugačna. ”Svež” model in model izpred dveh let sta si navzven precej podobna; tanki robovi in kovina ob strani so nekaj normalnega. 

In zato se vračamo k surovim specifikacijam – in množice ”megapikse” razumejo bolje kot ”gigabajte in gigaherce nekje v drobovju”.  Če ni takoj jasno, da imam nov model, bom imel pa vsaj najboljšo možno kamero! Pet različnih tipal, periskopska kamero, 8K video in 200MP senzor – sliši se res kul. Pomeni pa še vedno bolj malo.

Ker če bi se zanašal samo na specifikacije, bi bil vsak dražji telefon svetlobna leta pred trenutnimi profesionalnimi kamerami. Nekateri profesionalni ”fotiči”, ki stanejo nekajkrat več od najprestižnejšega telefona, imajo še danes ”le” 12MP, pa njihovi lastniki ne tečejo v tehnološko trgovino, da bi jih zamenjali z ”desetkrat boljšim telefonom”. 

Za dobro sliko ne stojijo le ”megapiksli”, ampak tudi velikost tipala in svetlobnih pik, med drugim. A o tem kdaj drugič. Ker so si telefoni vedno bolj podobni, se vračamo slabih deset nazaj – če ni takoj vidnega argumenta za nakup, naj bo spodbuda vsaj znakec ”200 MP”, otisnjen na hrbtno stran telefona. Naj se vojne ”nerdov” pričnejo. Ej, koliko megapikslov imaš pa ti v žepu?