Moravčev paradoks: zakaj je umetna inteligenca boljša v šahu kot v hoji?

Kaj je Moravčev paradoks?

Hans Moravec je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opazil, da je stroje izredno težko naučiti spretnosti, ki se zdijo ljudem lahke in intuitivne, kot sta hoja in glasovno sporazumevanje. Po drugi strani so v nalogah, ki se zdijo ljudem neverjetno težke – npr. zahtevna logična analiza in igranje šaha – računalniki zelo dobri, takšne naloge pa je tudi enostavno sprogramirati v računalniškem jeziku. To je razlog, da smo že pred desetletji lahko z računalniki, ki so bili neprimerljivo manj zmogljivi od današnjih, rešili prej nerešljive matematične probleme, šele pred nekaj leti pa je na primer strojna prepoznava govora dosegla zadovoljiv performans. Na nekaterih področjih, kot sta hoja in prepoznavanje kompleksnih čustev, imajo stroji še danes velike izzive, tudi v primerjavi z majhnimi otroki.

Kaj je v ozadju?

V ozadju Moravčevega paradoksa naj bi se skrivala evolucija; efektivna mobilnost in dobro prepoznavanje objektov in čustev so spretnosti, ki nam že stotine milijonov let pomagajo preživeti. Spretnosti, ki jih jemljemo za samoumevne, so v resnici izredno zapletene, bolj od težkih logičnih problemov ali velikih matematičnih izzivov, a te kompleksnosti zaradi velike evolucijske prilagojenosti naše vrste sploh ne zaznamo. Abstraktno mišljenje je na drugi strani veliko bolj moderen "izum", na katerega se evolucijsko (še) nismo zares prilagodili, med drugim tudi zato, ker ne predstavlja ključne vloge za preživetje.

Nas bodo stroji prehiteli?

V zadnjih letih se je z enormno računalniško močjo umetni inteligenci prvič uspelo približati človeku na področju zaznavanja in razumevanja okolice. Računalniški vid, ki v hitrosti in natančnosti vsaj spominja na človeškega, je javnosti postal dostopen šele v zadnjih različicah UI orodij. Podobno je šele v najnovejših različicah umetna inteligenca postala sposobna vzdrževati normalen pogovor brez nadležnega čakanja, ki izdaja, da se pogovarjamo z računalnikom in ne s človekom.

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Umetna inteligenca še vedno ostaja vsaj delno omejena z Moravčevim paradoksom; čeprav nam pomaga tako pri logičnih kot kreativnih nalogah, še nismo na točki, ko bo znala na vseh področjih replicirati in presegati človeške sposobnosti. Nedavni napredki v sposobnostih javno dostopnih orodij, ki znajo končno prepoznavati okolico in ohranjati pogovor v realnem času, pa nas spominja na to, da se kljub velikanski računski kompleksnosti človeku intuitivnih nalog stroji vse hitreje približujejo točki, ko nas bodo dohiteli tudi na področjih, ki so doslej veljala za "unikatno človeška". Še pred nekaj leti smo se zaposleni na kreativnih področjih počutili "varne", češ da stroji tega nikoli ne bodo sposobni replicirati; danes umetna inteligenca tem poklicem že diha za ovratnik.

Moravčev paradoks torej še vedno drži in nam daje pomemben vpogled v naravo umetne inteligence, a hkrati računalniška moč narašča tako hitro, da utegne že v bližnji prihodnosti prepričljivo replicirati stvari, ki so še nedavno veljale za računalnikom nedosegljive. Meje med človeškim in strojnim se hitro brišejo, to pa še ne pomeni, da bomo ljudje postali nepotrebni – prihodnost bo pripadala tistim, ki bodo znali moč umetne inteligence izkoristiti in jo uporabiti za reševanje velikih izzivov človeštva.