Ali kibernetska vojna sploh obstaja?

Nekateri strokovnjaki so prepričani, da kibernetska vojna sploh ne obstaja. Nobenega od večjih kibernetskih napadov namreč ne bi mogli opisati kot vojno, tudi zaradi tega, ker je resnične krivce in naročnike hekerskih napadov izredno težko izslediti. Če v državo prileti raketa, bo slej kot prej postalo jasno, od kod je priletela, če pa se država znajde na udaru hekerjev, so sledi veliko bolj motne. To ne pomeni, da za velikimi kibernetskimi grožnjami ne stojijo velesile, a je kakršne koli trditve in obtožbe izredno težko dokazati. Na področju kibernetike trenutno vlada vzdušje hladne vojne – velesile se med seboj obtožujejo, dogajajo se manjši incidenti, neposrednih napadov in trdnih dokazov pa ni. Tako na primer Rusija obtožuje ZDA, da je v njihovo električno omrežje podtaknila zlonamerno kodo, ki bi lahko ogrozila rusko oskrbo z elektriko, ZDA pa Kitajsko in Rusijo obtožuje, da je v njenem električnem omrežju pustila zlonamerno kodo. Ni dvomov, da je v omrežje res prišla resna kibernetska grožnja, ali so jo res podtaknile tuje velesile ali genialni najstnik na poceni prenosniku, pa ostaja vprašanje.

Kakšen vpliv lahko ima?

Čeprav kibernetske grožnje (še) niso dosegle stopnje vojne, predstavljajo resnično nevšečnost, ki jo je marsikdo že okusil na lastni koži. Tako je leta 2015 zaradi kibernetskega napada več kot 200.000 Ukrajincev ostalo brez elektrike, iranski hekerji pa so več kot 40 milijonov Turkov s kibernetskim napadom odklopili iz električnega omrežja. Leta 2017 so napadi ransomware prebivalcem več zahodnih držav močno otežili dostop do zdravstva. Precej otipljiva je tudi propaganda, pomemben element kibernetske vojne – vse številčnejše spletne strani z novicami vprašljive verodostojnosti in manipulacije prek socialnih omrežij lahko predstavo javnosti o aktualnem dogajanju spremenijo do te mere, da bodo državljani začeli zagovarjati zase in za svojo državo škodljivo ravnanje tuje velesile. Precej manj oprijemljiva kibernetska grožnja je vohunjenje – ZDA so brez privoljenja digitalno vohunile na področju velikega števila tujih držav, med drugim tudi za nemško kanclerko Angelo Merkel. Ameriški NSA še vedno aktivno zbira podatke, ki so mu jih prisiljeni posredovati ameriški tehnološki velikani od Googla do Facebooka. Tega sicer večina ne dojema kot kibernetsko vojno. "Saj nimam nič za skrivati," pravijo, a imajo lahko v prihodnosti vsi ti podatki še kako velik vpliv na njen razplet.

Kaj lahko pričakujemo?

Ker so veliki kibernetski napadi relativna redkost, še ne pomeni, da kibernetska vojna ne obstaja. Res je sicer, da najmočnejše svetovne države odkrito ne napadajo ena druge v digitalni sferi, a so prikriti načini želje po tehnološki prevladi vse bolj očitni. Na eni strani velesile močno vplivajo na informacije, ki jih prejemamo, na drugi strani pa nasilno in neustavljivo zbirajo informacije o nas. Kibernetska vojna poteka, a v obliki, ki si je nismo predstavljali. Sklicujoč se na filme, smo pričakovali hekerje v temačnih bunkerjih, ki na daljavo spreminjajo smer jedrskih raket in onesposabljajo tanke. Dobili pa smo izredno udobno in zasvajajoče digitalno okolje, ki nas, ne da bi se tega zavedali, s prikrito propagando oblikuje po željah tujih velesil. Hekerski napadi so sicer še vedno grožnja, sploh če upoštevamo dejstvo, da lahko kibernetski napad tuje države vodi v fizični povračilni ukrep napadene države, kot se je leta 2019 zgodilo v primeru Izraelsko-Palestinskega konflikta. A pred tako grožnjo mi, navadni ljudje, ne moremo ubežati, niti je ne moremo preprečiti. Lahko pa do velike mere ustavimo informacijsko vojno, ki se vsak dan dogaja pred našimi očmi, na naših zaslonih. S kritičnim mišljenjem, za začetek.