Informacijska preobremenjenost: kako jo prepoznati in se je obvarovati?

A vse, kar se sveti, ni zlato – in napredek s seboj prinaša skrite pasti, s katerimi se večina nas sooča na dnevni ravni. Kljub vsej zabavi, digitalni pomoči in povezanosti ljudje postajamo vedno bolj samotni, nesrečni in mentalno bolni, hkrati pa kljub vsem informacijam, ki jih imamo na voljo, pa smo bolj, ne manj dovzetni za lažne ali zavajajoče novice. Za večino naših modernih problemov lahko vsaj delno krivimo informacijsko preobremenjenost, o kateri se vse več govori. Kaj pa predstavlja in kako se pred njo obvarovati?

Paradoks izbire: obilje ni vedno zaželeno

Ljudje kot vrsta nismo evolucijsko pripravleni na moderni svet, ampak na življenje v manjših, tesno povezanih skupinah ljudi. Do nepopisnega toka informaicj, ki smo mu izpostavljeni prek digitalnih medijev, pa naj bodo to socialna omrežja ali novičarske strani, imamo tako paradoksalen odnos. Po eni strani nas po naši naravi novosti in pomembni koščki novic privabijo, ker so evolucijsko pomembni; če je kolega v pradavnini vedel, da je v bližnji jami medved, je bila to pomembna novica, ki je morala pritegniti našo pozornost. Problem je, da medvedov v jami več ni, novic, ki spominjajo na podobno pomembne koščke informacij, pa je vedno več. 

Tu se pojavi paradoks izbire; ta govori o tem, da ljudje sicer cenimo izbiro med prijetnimi objekti, če je ta omejena. Raje imamo na voljo pet različnih čokolad kot eno, na primer. Prevelika selekcija, ki nam je na razpolago, pa nas nasprotno spravi v stres. Izbiranje med tridesetimi tablicami čokolade bo naporno, ker bomo ves čas imeli občutek, da bi lahko izbrali še bolje, kot smo. Problem je, da v digitalnem svetu na voljo ni trideset, ampak prej na tisočine različnih prijetnih in privlačnih vsebin, ki vse tekmujejo za našo pozornost. Zavedamo se, da optimalna izbira ni mogoča, hkrati pa se ji nismo pripravljeni odpovedati. Pred leti je bil večerni dejt enostaven; v kinu so predvajali tri filme, izbral si tistega, ki ti je bil najbolj všeč. Vsi vemo, kako naporno je v današnjem času zvečer s punco zbrati pravi film na Netflixu; izbire je ogromno, daje zadovoljujoč občutek obilja, ampak hkrati spravlja v obup (se spomnite, kdaj je nazadnje proces izbiranja trajal dlje od samega filma?). 

Omejenost možganskega hardvera

Digitalni koščki informacij, ki so na voljo, so vabljivi, izbiranje med njimi pa ne. Če bi morali sami izbirati med stotisočimi filmi, tviti in novicami, bi se nam zmešalo in bržčas bi celoten digitalni svet jezno zapustili. Tu na pomoč priskočijo algoritmi, ki namesto nas opravijo omejeno selekcijo, ki nam jo lično servirajo na časovnici. Če bi lahko, bi konzumirali vse, kar je zanimivo, algoritem pa poskrbi, da s omejenim možganskim hardverom posrkamo kar največ, kar lahko. Algoritmi servirajo to, kar naši primitivni možgani dojemajo kot najbolj dragoceno. Na primer, v pradavnini ni bilo važno, kake oblike in sestave je bližnja skala, zelo pa je bilo pomembno, da je za njo mamut. V kopici informacij nas ne zanimajo nujno znanstvena dejstva in empirična preverljivost, ampak zgoščene, čustveno nabite ali šokantne informacije, ki izstopajo. Pred tisočletji bi nam rešile življenje – danes polnijo našo glavo in pogosto preprečujejo, da bi jo plemenitili z bolj kvalitetnimi vsebinami. Briljantnih znanstvenih člankov, ki jih pišejo najpametnejši umi tega planeta, ne bere praktično nihče. Preden je novica pripravljena na konzumiranje nas-digitalnih potrošnikov, jo je potrebno večkrat predelati, osiromašiti nepomembnih" informacij in napolniti s čustvenimi elementi. 

Baudrilliard je že pred desetletji izjavil, da živimo v svetu, v katerem je vedno več informacij, a hkrati vedno manj pomena. V času digitalnega obilja ne zmagajo dejstva in kvalitetni viri, čeprav so bolj enostavno dostopni kot kadarkoli prej. Zmagajo dramatične, jezne, strašljive ali ekstatične vsebine, najti kvaliteto in zaupanja vredne informacije pa je paradoksalno vedno težje – čeprav so vedno lažje dostopne.   

Kako se rešiti informacijske preobremenjenosti?

Prva je digitalna higiena. Možgansko smo omejeni in si lahko zapomnimo le omejeno število informacij. Tiste, ki si jih, naj bodo torej čim bolj kvalitetne in koristne. Nadziranje digitalnih informacijskih virov je postalo bolj pomembno kot kadarkoli prej. Z nekaj truda se da omejiti, komu sledimo in kdo se bo dnevno pojavljal na naši časovnici – naj bodo to koristne in uporabne informacije, ne drama, strah in jeza, na katero nimamo vpliva. 

Vse bolj se promovirajo tudi digitalni detoksi, ki nas za nekaj časa povsem ločijo od digitalnih naprav. Poleg sprostitve od neprestane budnosti in spremljanja se v tem času se naši dopaminski receptorji delno resetirajo, kar pomeni, da nam bodo spet zanimive manj čustveno nasičene in informacijsko osiromašene novice; spet bomo sposobni prebrati 500-besedni članek v celoti, na primer. Če ste prišli do sem, torej vse čestitke – očitno znate dobro shajati z informacijsko preobremenjenostjo