Kaj se zgodi s tvojim Facebook profilom, ko umreš?

Ljudje smo bili vedno obsedeni z idejo, da bi živeli večno. Žal pravega načina še nismo našli; niti megadoze vitaminov niti posmrtno zmrzovanje odrezanih glav še ni prineslo oprijemljivih rezultatov. Če ti ne boš dosegel večnosti, so jo tvoji podatki že. Vse fotografije, sporočila, maili, ja, tudi zgodovina brskanja po Googlu – vsi ti podatki te bodo preživeli. Morda bodo na nekih oddaljenih strežnikih ostali nekaj desetletij po tvojem zadnjem dihu, velika možnost pa tudi, da bodo večni.

Vprašanje, kaj se zgodi z našimi informacijami po tem, ko umremo, je vse bolj relevantno. Do leta 2100 bo Facebook gostil profile več milijard preminulih oseb. Platforma za digitalno spoznavanje bo postala digitalno pokopališče. Kaj bodo delali z vsemi bolj in manj zasebnimi podatki in kdo bo imel dostop do njih?

Platformam je všeč, da si živ. Dokler dihaš in imaš palec, s katerim lahko skrolaš, predstavljaš vir oglasnega dohodka. Informacije, ki jih vsak dan deliš s platformo, so zlata jama za učenje umetne inteligence in ustvarjanje podrobnega osebnega profila, ki točno ve, kaj si v nekem trenutku želiš. Z vsemi temi podatki, vključno z objavami, sporočili in zasebnimi informacijami, bo podjetje po tvoji smrti moralo nekaj narediti. Pri nekaterih platformah imaš določeno besedo. Meta (Facebook, Instagram) omogoča, da tvoj profil ostane aktiven in z oznako "V spomin" postane nekakšen digitalni nagrobnik. Profil je mogoče tudi izbrisati, a bo za vsakršno spremembo družina morala priložiti dokazilo o tem, da si res umrl. Twitter oz. X ne omogoča pretvorbe profila v digitalni nagrobnik, se je pa mogoče dogovoriti za izbris. Apple ti omogoča, da izbereš "zapuščinski kontakt" (legacy contact), ki bo po tvoji smrti dobil dostop do tvojih podatkov. Najbolj razdelan sistem ima Google, ki ti omogoča, da izbereš do 10 ljudi, ki bodo po določenem obdobju neaktivnosti dobili dostop.

Za tem, da Facebook pusti, da tvoj digitalni nagrobnik za vedno ostane na njihovi platformi, ni hudega sentimentalizma. Tvoji podatki imajo vrednost, ne glede na to, ali si živ ali mrtev. Vse fotografije, objave in digitalne sledi, ja, tudi tvoja psihološka analiza, ki jo uporabljajo za oglaševanje, bo vedno nosila določeno tržno vrednost. Podjetja lahko vse, kar je ostalo za tabo, izkoristijo za učenje modelov umetne inteligence in izboljševanje algoritmov. Še večjo vrednost pa imajo tvoje kriptovalute, NFT-ji, naročnine in ostala digitalna imovina. Če nisi dovolj vnaprej natačno definiral, kaj se bo s tem zgodilo, bo po tvoji smrti vse to pristalo v nekakšni sivi coni (in platforma upa, da ne bo nihče zahteval, da se premoženje vrne). Kaj se bo zgodilo, sicer večinoma določajo pogoji uporabe (ampak kdo to sploh bere?).

Zakoni vedno zaostajajo za trenutnim razvojem, kar drži tudi za tvojo digitalno zapuščino. V ZDA zakon določa, da lahko dostop dobijo tisti iz tvoje oporoke, v Evropi pa zadeva ni centralno urejena. Vsaka država si izmisli svoja pravila, ker pa so korporacije, ki imajo tvoje podatke, večinoma tuje, je vprašanje, ali bodo ta pravila tudi v resnici pila vodo.

Boljši pristop je torej, da se pripraviš sam. Nastaviš upravljavca gesel, ki omogoča posmrtni dostop svojcem, pri velikih ponudnikih vnaprej nastaviš zapuščinske kontakte in v oporoko vključiš tudi vse kriptovalute in NFT-je.

O smrti ni prijetno razmišljati, še veliko manj prijetno pa bo za svojce, če bodo morali po pogrebu po vseh predalih iskati listek, kamor si zapisal geslo za borzo kriptovalut. To, da narediš načrt glede digitalne zapuščine, ni paranoično dejanje, ampak korak, ki bo tvojim bližnjim, ki se bodo že tako soočali z izgubo, pomagal vsaj čim bolj gladko organizirati tudi tvoj digitalni konec. Hvaležni ti bodo, tebi pa to vzame le 10 minut. Win-win, ne?