Biometrična avtentifikacija: etično neoporečna?

Prstni odtisi, skenogram retine, prepoznava obraza in celo identifikacija na podlagi zvoka ali vzorca žil v roki – vse to so unikatne človeške lastnosti, s pomočjo katerih si lahko olajšamo dostop do malodane vsega. Od bančnih računov do sramu vzbujajočih dnevniških zapisov, vse lahko zaščitimo s ključi, ki jih ves čas nosimo s sabo. Tehnologija, ki bi le nekaj desetletij predstavljala vsebino znanstvenofantastičnega filma, se danes širi že v najdostopnejše, poceni pametne izdelke. Kot z vsako revolucionarno tehnologijo pa pod površjem ni vse rožnato. 

Zasebnost in varnost – kaj je to?

Po eni strani biometrična avtentikacija obljublja enostavno zaščito vseh stvari, ki bi jih radi zaščitili pred radovednostjo drugih, pa se nam ne da ukvarjati s stalnim vpisovanjem gesel. A čeprav to pomeni, da lahko bolj enostavno kot kadar koli prej skrijemo svojo zdravstveno kartoteko, zgodovino nakupov in dopisovanje z ljubico, se prej kot slej zataknemo pri vprašanju, kdo ima dostop do naših biometričnih podatkov. Kdo, kje, kaj in koliko časa bo lahko brskal po naših prstnih odtisih in obraznih vzorcih?

Vprašanje je sploh pereče, ker so biometrični podatki nezamenljivi. Če nekdo vdre v digitalno bazo gesel ali ukrade beležko, kamor smo jih zabeležili, si lahko izmislimo neskončno novih – prste, obraz in oči pa imamo le ene. Ena nevarnost je, da jih ves čas hote ali nehote nosimo okoli; 3D skenogram obraza v javnosti ali kopija prstnega odtisa, ki smo ga pustili v restavraciji, lahko v nevarnost postavi našo celotno digitalno imovino. 

Etični kodeks razvijalcev in proizvajalcev

Če se zdijo zlikovci, ki po javnih površinah kradejo prstne odtise, trenutno še neslana šala, to težko trdimo za drugo veliko varnostno vprašanje. Kot smo omenili, je treba biometrične podatke nekje procesirati. Če večina velikih proizvajalcev in programskih razvijalcev obljublja, da se naša telesna imovina nikoli ne prenaša na oblak, je etični kodeks manjših digitalnih igralcev precej bolj nejasen. Po eni strani lahko digitalne različice naših telesnih lastnosti iz nemarno zaščitenih oddaljenih strežnikov ukradejo hekerji. Po drugi strani lahko manj moralno zavedni razvijalci sami za dober denar prodajo vaše osebne podatke, vključno s prstnim odtisom in vzorcem šarenice. Sami ste si krivi, niste prebrali pogojev uporabe?

Udobnost proti paranoji

Za tehnološke zanesenjake je odgovor enostaven: če uporabljate biometrično avtentifikacijo, se omejite na priznana podjetja, ki vaših biometričnih podatkov ne shranjujejo na oblaku, pa bo vse v redu. Močen argument ostaja, da je varnost po novem bolj enostavna kot kadarkoli prej. Bolj leni med nami, ki se nam nikoli ni dalo vpisovati gesel, smo pred nekaj leti telefone puščali odklenjene, gesla pa vse povprek shranjevali in uporabljali večkrat. Danes ima malodane vsakdo, katerega naprava to omogoča, nastavljeno biometrično avtentifikacijo. S tem je veliko višji nivo varnosti pricurljal na veliko več nivojev družbe, vključno z lenuhi in digitalno neizobraženimi. 

A tudi argumenta proti biometriji ni težko sestaviti; večkrat dobimo občutek, da distopična prihodnost, v kateri nam bodo nepridipravi odrezali prst, ga pogreli v mikrovalovni pečici in odtujili naše življenjske prihranke, ni tako zelo daleč. Hkrati občutek, da veliki brat ni nikoli sit osebnih informacij internetnega ljudstva, mnoge odbija od uporabe takšne vrste tehnologije. 

Kak je zdaj zaključek?

Slepo verjeti v vse bolj varno digitalno prihodnost ali paranoično skrivati naše telesne značilnosti pred tehnokratsko vladavino? No, odgovor je kot vedno nekje na sredi. Leni med nami smo veseli, da je dokaj visok nivo varnosti bolj enostavno dostopen kot kadarkoli prej. Hkrati imamo tehnološki pristaši dokaj močen argument, da se namesto odrezanega prsta in skeniranega obraza v javnosti da še bolj enostavno odtujiti gesla, ki jih brezbrižno tipkamo v telefon. 

A ko pogledamo pod površje, se hitro odpre tudi Pandorina skrinjica potencialnih problemov, od zasebnosti in varnosti do vseobsegajočega digitalnega nadzora. Če se nočemo zavleči v kot in gledati, kako vlak tehnološkega napredka drvi mimo, se bomo morali prej kot slej soočiti z biometrično avtentifikacijo. Dokler vemo, v kaj se spuščamo, uporabljamo zanesljive proizvajalce biometričnih čitalcev, ki imajo kaj izgubiti s prodajo naših telesnih lastnosti, in dostopa do prstov in obraza ne damo ravno vsaki aplikaciji, bo vse v redu. Ne pozabite: prstne odtise in skenograme obraza moramo pri menjavi osebne izkaznice velikemu bratu dajati že desetletja – pa hujših zapletov (še) ni bilo.