Aviofili ne slišijo razlike med kablom za 300 € in banano

Uporabnik z diyAudio foruma, Pano, se je nedavno odločil dregniti v osje gnezdo. Vzel je isti avdio signal in ga posnel skozi štiri prevodnike: profesionalno "avdiofilsko" bakreno žico, navadno banano, blato in star mikrofonski kabel. Zbral je 43 poslušalcev in jih prosil, naj ugotovijo, kaj je kaj. 

Rezultati govorijo sami zase; samo 6 udeležencev je pravilno uganilo, čez kaj je potoval zvok, kar je približno enako kot naključno ugibanje. Z drugimi besedami: avdiofili niso imeli pojma. Zdi se popolnoma nelogično. Še ljubiteljski poslušalec glasbe bi bil prepričan, da je zvok, ki je potoval po blatu ali sadju, zanič. Avdiofili bi morali takoj prepoznati razliko. Pa je niso.

V ozadju se skriva precej preprosta fizika. Tudi slabi prevodniki, kot sta banana ali mokro blato, delujejo v tokokrogu kot upor. To pomeni, da lahko signal oslabijo, ampak ga v bistvu ne popačijo; zvok bo morda šibkejši, a sama kvaliteta ne bo (opazno) slabša. Na podoben način so delovali stari telegrafi, ki so za "povratno žico" uporabljali kar zemljo. Točno dokumentarec o tem, kako so Američani na Filipinih položili eno samo žico za telegraf in vseeno dobili dober signal, tudi na daljše razdalje, je Pana spodbudil k svojemu nenavadnemu in kontroverznemu eksperimentu.

Tukaj se zgodba zaplete, sploh za audiofile. Gre za hobi, kjer draga oprema predstavlja svojevrsten statusni simbol. Vlaganje v komponente, pa naj bodo še tako skriti kabli, ki jih nikoli ne bo videl nihče, prinese ugled in odobravanje s strani ostalih avdiofilov – kar je seveda prijetno. Hkrati so ekscesni zneski na nek način "upravičeni," saj lahko zaradi njih še bolj uživamo v glasbi in se na nek način celo kulturno udejstvujemo. Več tisoč evrov za prestižno uro mnogi težje upravičijo kot nakup precenjene avdioopreme.

V resnici draga žica ne zagotavlja boljšega zvoka. A če verjameš, da zveni bolje, bo tvoj sluh to tudi potrdil. Placebo efekt dopolni kognitivna disonanca – če si nekaj drago plačal, je treba racionalizirati, da je bil nakup vreden svoje cene. Nihče noče priznati, da je po nepotrebnem zmetal denar skozi okno, industrija pa temelji na tem, da nas bo glava prepričala v nekaj, kar ne obstaja.

Konec koncev smo vsi samo ljudje. Radi zapravljamo za stvari, ki nam dajo občutek superiornosti, ekskluzivnosti, kulturne izobraženosti ali pač navadnega "gušta". To je človeška narava, ki ji ne moremo ubežati. Če vemo, da je 300-evrski kabel samo luksuzni modni dodatek, ki ga kupujemo, ker pač lahko, ni s tem nič narobe. Ko pa začnemo svoje želje racionalizirati s tem, da bomo od kabla karkoli imeli, pa se splača ustaviti – banana bi zvenela enako dobro.