Tako se je skozi stoletja razvijal eksploziv

Pojem minsko vojskovanje poznamo že iz starega veka. Gre za postopke vojskovanja, kjer so napadalcem utrdbe predstavljale veliko oviro pri osvojitvi oziroma pokoritvi nasprotnika. Napadalci so z namenom prodreti v utrdbo oziroma premagati nastavljeno oviro, izkopali podzemne hodnike, ki so vodili od njihovih položajev proti notranjosti utrdbe ali pa samo do temeljev utrdbnih zidov. V prvem primeru je bil namen, da po hodniku v utrdbo prodrejo vojali in z borbo premagajo oblegane nasprotnike, v drugem primeru pa so pod temelje utrdbe skopali večji prostor in teemlje podprli z lesenimi podporniki, te pa v določenem trenutku preprosto zažgali ter s tem povzročili, da se je zid utrdbe na tem mestu porušil.

Uvedba smodnika

Od konca 15. stoletja naprej je uvedba smodnika v minsko vojskovanje korenito spremenila taktiko vojskovanja in tehnološko zasnovo min. Največji razmah je minsko vojskovanje sicer doseglo v Krimski vojni, ki predstavlja eno zadnji klasičnih trdnjavskih obleganj, potem pa so Rusi nova spoznanja na področju elektrike uspešno prenesli na način aktiviranja kopenskih in podvodnih min s pomočjo elektrike. Konec 19. stoletja so začeli uporabljati sekundarna eksploziva, ki so pomembno vplivala na razvoj minskih sredstev. Ta so bila mnogo močnejša od smodnika, poleg tega pa so omogočala učinkovitejše rušenje z manjšo količino polnjenja.

Prva in druga svetovna vojna

Na začetku 1. svetovne vojne je bilo minsko vojskovanje usmerjeno samo na rušenje objektov, ko pa so se fronte stabilizirale, je ponovno oživelo podzemno minsko vojskovanje. Z novimi eksplozivi (TNT) se je rokovalo lažje in varnejše. V minske komore, ki so jih izdelovali s svedri, dolgimi tudi do 20 metrov, so postavljali podzemna polnjenja, uporabna tudi kot podzemne fugase.

Med vojnama je razvoj na področju sredstev za aktiviranje min in organizacije dela pri miniranju, močno napredoval. Pojavile so se protioklepne (protitankovske) mine, ki so bile nato masovno uporabljene v 2. svetovni vojni. Izdelane so bile dinamo naprave za električni vžig eksplozivnih polnjenj in vžigalnik za potezno ter naletno delovanje protipehotnih min. V 2. svetovni vojni je doživelo minsko vojskovanje popoln razmah. Enote Rdeče Armade so pri zaustavljanju nemških oklepnih enot izvajale obsežna rušenja. Postavitev minskih polj je dobila masovni značaj leta 1942.

Protipehotne mine so se izkazale kot izjemno učinkovito sredstvo za uničevanje žive sile, zato so postale eden od pomembnih načinov protipehotnega bojevanja. Velika uporaba minskih srestev je zajemala tudi mine presenečenja, ki so jim kasneje dodali časovni vžigalnik, torej aktiviranje min v določenem času. Desetine milijonov postavljenih protitankovskih, protipehotnih in drugih vrst min na vseh frontah so od nasprotnikov zahtevale tudi težnjo po premagovanju minsko-eksplozivnih ovir, zato so začeli razvijati tehnike razminiranja.

Čas po 2. svetovni vojni

Za čas po 2. svetovni vojni je značilna modernizacija obstoječih enot in tipov min ter razvoj novih vrst min. Najpomembnejšo inovacijo je predstavljala proizvodnja popolno ali delno plastičnih protipehotnih min, katerih ni možno odkriti z detektorjem kovin. Poleg tega je bila zmanjšana velikost in masa min, kar je posledično pomenilo večjo težavnost za njihovo odkrivanje. Vzporedno s tem je povojn a vojaška industrija razvila tako imenovane 'moderne' mine, ki so opremljene s celo vrsto kombinacij sofisticiranih vžigalnikov, ki aktivirajo mino z najrazličnejšimi senzorji – magnetnimi, akustičnimi, toplotnimi, infrardečimi idr. Razvoj na področju minskih sredstev sicer še vedno poteka v smeri izboljšanja učinkovitosti in minituralizacije min.

Hrvaška ter Bosna in Hercegovina sta v samem vrhu svetovne lestvice po postavljeni koncentraciji min na kvadratni kilometer površine države ter po številu min na prebivalca. Ena od tipičnih, prepoznavnih in dolgotrajnih posledic vojnih območjih so neeksplodirane mine. Med vojno na Hrvaškem so bile masovno uporabljena omenjena bojna sredstva, ki so obsegala tako urbane kot ruralne prostore ogroženih območij. Na bivšem 5. operativnem območju je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) razpolagala z okoli 700 tisoč protipehotnimi minami. Če vemo, da je bil kriterij popolnjevanja teh min v odnosu s protioklepnimi minami 4 proti 1 v korist protipehotnim minam, lahko sklepamo, da je šlo za skupno količino okoli 3,5 milijonov formacijskih min.

Medtem, ko je polaganja protipehotnih min poceni in enostavno, je njihovo odstranjevanje vse kaj drugega. Strokovnjaki skušajo zahteven, drag, dolgotrajen in nevaren postopek odstranjevanja min pospešiti z različnimi rešitvami. Za razminiranja uporabljajo posebna vozila, robote, v nekaterih primerih na minska polja priženejo pašno živino, med vojno pa so na minska polja poslali kar zajete civiliste in vojne ujetnike. Od pričetka vojne na Balkanu so na Hrvaškem zabeležili 2.500 smrtnih žrtev min, širom države pa naj bi bilo zakopanih 90.000 min, ki niso označene na nobenem zemljevidu.

Za minsko najbolj onesnaženo evropsko državo pa še danes velja Bosna in Hercegovina. Po vojni je v tej državi ostalo na tisoče min, in sicer naj bi bilo minsko onesnaženega še vedno kar 2,3 odstotka ozemlja države. Blizu minskih polj še vedno živi okoli 550.000 ljudi, kar je 15 odstotkov vsega prebivalstva. Od konca vojne leta 1995 je v eksplozijah min umrlo 600 ljudi, več kot 1100 jih je bilo ranjenih.