Tudi Slovenci jih snemamo!

Film Razredni sovražnik je prejemnik nagrade FEDEORA za najboljši film v sekciji beneški teden kritike. Preden je utegnil očarati slovensko publiko, je prevzel tuje kritike, na projekcijah požel stoječe ovacije, hvalospeve pa so mu naklonili tudi v medijih, ki v filmski industriji nosijo veliko težo, kot so Variety, Screen International in Hollywood Reporter, kar se v primeru filma iz majhne kinematografije, kot je slovenska, ne dogaja pogosto. In če dober glas seže v deveto vas, je v tem primeru dober glas domačo vas dosegel med zadnjimi, čeprav gre za slovenski film, ki ga je sofinanciral Slovenski filmski center.

Veliko slovenskih filmskih ustvarjalcev uspešno sodeluje pri projektih v tujini, vendar teh ne moremo opredeliti kot slovenskih. Številni so še razni koprodukcijski projekti in filmi, ki so posneti v Sloveniji. Naj spomnimo, da se je sončna stran Alp že prelevila v čarobno Narnijo in celo v Bollywood. In čeprav vsi ti pri nas vzbujajo narodni ponos, ne gre za slovenski film. Pri tem terminu se namreč velikokrat zatakne, zato upoštevajmo definicijo, ki jo pri izbiri za financiranje upoštevajo pri Slovenskem filmskem centru, pri javni agenciji, ki je naslednica Slovenskega filmskega sklada.

Izraz je definiran v tretjem členu Pravilnika o izvedbi postopka izbire projektov, pogojih in merilih za izbor avdiovizualnih projektov: »Za slovenske avdiovizualne projekte se štejejo dela, ki so izvorno producirana v slovenskem jeziku ali dela, ki so producirana v madžarskem in italijanskem jeziku, če so namenjena madžarski ali italijanski narodni skupnosti, ki živita na območju Republike Slovenije, ter dela slovenskega kulturnega izvora iz drugih področij umetnosti, če so izražena kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti in so izdelana oziroma primerna za predvajanje v medijih.«

V enem letu posnetih 69 filmov

Film je dokončan, ko je prvič predvajan. Na straneh Statističnega urada Slovenije so na voljo podatki, ki pravijo, da je bilo leta 2011 na Slovenskem dokončanih (oziroma prvič predvajanih) kar 69 filmov. V omenjenem letu je bilo predvajanih 14 celovečercev, 5 dokumentarnih filmov, 28 kratkih in srednje dolgih filmov, 18 kratkih in srednje dolgih dokumentarnih filmov in 4. kratki in srednje dolgi animirani filmi. In koliko od teh ste si ogledali? Po vsej verjetnosti le tiste, ki so prišli v velike kinematografe ali ste v njih uživali tisti, ki se udeležujete filmskih festivalov. Slovenski film, kljub dejstvu, da so na raznih festivalih zelo uspešni, ne ustvarjajo velikih dobičkov, medtem ko njihova produkcija ni poceni.

Od najdražjega do 'no budget' filma

Če ste eden tistih, ki bi želeli posneti svoj film, si boste po vsej verjetnosti premislili, ko boste videli, koliko stane celotna produkcija celovečernega filma. Kljub dejstvu, da ima že vsakdo dostop do tehnologije snemanja, ki bi morda zadovoljila tehnične potrebe, si upamo trditi, da dobrega filma, ki prevzame in premakne občinstvo, (žal) s telefonom ni mogoče posneti.

Uspešnost marsikaterega režiserja je mogoče pripisati njegovi brezkompromisnosti pri sprejemanju odločitev v korist varčevanju in tega ni mogoče pričakovati niti od slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Film, ki je v Sloveniji obveljal za najdražjega, je film režiserja Marka Naberšnika Šanghaj, katerega proračun je znašal 2,5 milijona evrov. Cena filmske umetnosti ni skromna in je tudi razlog, zakaj nekatere dobre zgodbe nikoli ne zaživijo na velikih platnih. V Sloveniji, kjer ne manjka amaterskih filmarjev, imate na voljo različne delavnice, v katerih vas bodo poskusili naučiti, kako posneti tako imenovani 'no-budget' film, oziroma film brez proračuna. O svetovni slavni takih pa (z izjemno kratkotrajne internetne slave) še ni poročanj.

Za dober slovenski film je torej potreben ustrezen proračun in zanimalo nas je, kateri izmed filmov, ki ustrezajo prej omenjeni definiciji, so bili najdražji. Pri tem smo upoštevali le celovečerce od leta 1995 do danes, ki so bili večinsko financirani s strani Filmskega sklada RS oziroma Slovenskega filmskega centra, (pri čemer niso upoštevani filmi, ki se trenutno še predstavljajo na filmskih festivalih):

- Circus Fantasticus (Janez Burger, 2010) 2.418.932 evrov,

- Stanje Šoka (Andrej Košak, 2011) 2.010.969 evrov,

- Lahko noč, gospodična (Metod Pevec, 2011) 1.750.618 evrov,

- Piran – Pirano (Goran Vojnović, 2010) 1.685.626 evrov,

- Slovenka (Damjan Kozole, 2009) 1.596.429 evrov,

- Tea (Hana A. W. Slak, 2007) 1.497.269 evrov,

- Prehod (Boris Palčič, 2009) 1.441.033 evrov,

- Ljubljana je Ljubljena (Matjaž Klopčič, 2005) 1.434.217,99 evrov,

- Gremo mi po svoje (Miha Hočevar, 2010) 1.432.705 evrov in

- 9:06 (Igor Šterk, 2009) 1.401.562 evrov.

Kot zanimivost pa še to: na istem seznamu smo zasledili film, ki si ga je ogledalo največ gledalcev, in sicer Petelinji zajtrk Marka Naberšnika iz leta 2007. Proračun filma je znašal 1.357.756 evrov, ogledalo pa si ga je 183.093 gledalcev.