Kdo so slovenski fantje, ki iz morja vlečejo pošasti?

Big game fishing je neke vrste trofejni ribolov, ki se od običajnega razlikuje predvsem v velikosti lovjenih rib. Te ne smejo tehtati manj kot 50 kilogramov, cilj vsakega ribiča pa je uloviti čim večjo ribo. Z nami se je pogovarjal Aljoša Hribar.

Zeleno, vroče, vlažno. Te tri besede bi najlažje označile Kostariko. Vsaj, kar se klime tiče. Morje je za naše razmere zelo toplo, cca. 28 stopinj. Posebej zanimivo je to, da kljub temu, da je obala odprta na Pacifik, na morju skorajda ni valov in vetra.


Kako so vas sprejeli organizatorji in tekmeci? Gre tudi pri tem športu čutiti tekmovalno profesionalnost ali je vzdušje med ekipami kaj bolj sproščeno?

Organizatorji tekmovanja so iz ZDA, kar pomeni, da je bil sprejem skoraj pretirano prijazen, kot je pri njih v navadi. V hotelu te že na vratih sprejmejo z nekakšnim barvastim koktejlom in te z električnim avtomobilom odpeljejo do sobe. Na hotelskih vrtovih lahko opazujemo opice, ogromne kuščarje, na grmu pred hotelsko sobo, pa se pasejo kolibriji. Skratka, zelo všečno. Na zunaj je vzdušje med ribiškimi ekipami prav gotovo bolj sproščeno, kot na primer pri smučanju. Kakšne pa so misli v resnici, pa je seveda veliko vprašanje. Glede na številčno udeležbo iz vseh mogočih držav sveta, pa so pogovori in druženja več kot prijatejski in predvsem zanimivi.

S kakšno ekipo ste se udeležili tekmovanja? Je bila pred tekmovanjem potrebna kakšna posebna administracija? Se je tekmovanja udeležila še kakšna ekipa z ’našega’ konca Evrope?

V naši ekipi so bili poleg mene še Aleš Bratina, Boštjan Zajec in Marko Novak, s katerimi tudi sicer skupaj lovimo ribe. Drugače pa so se iz naših koncev udeležili tekme tudi ena slovenska in ena hrvaška ekipa. Kakšnih posebnih administrativnih zapletov s samo prijavo ni bilo. Najpomembneje je bilo pravočasno plačati prijavnino :).

Koliko tekmovalcev iz katerih držav se je udeležilo tega prvenstva?

Tekmovanja se je udeležilo 67 ekip iz 33 držav, kar je pomenilo približno 340 posameznih tekmovalcev. Kar lepa množica, torej.



Kako takšno tekmovanje sploh poteka?

Čolni zjutraj ob določeni uri zapustijo marino in se napotijo proti vnaprej izbranim ribiškim točkam. Ko po radijski postaji oznanijo začetek tekmovanja, se borba prične. Na tekmovanju je glavna ribolovna vrsta sailfish, po slovensko jadrovnica, ki je v bistvu vrsta marlina. Poleg te, se lovijo še marlini, wahooji in pa zlata skuša. Za vsako ujeto in seveda tudi živo, nepoškodovano izpuščeno ribo, ekipa prejme določeno število točk. Vse skupaj pa mora biti dokumentirano tudi z video posnetkom. Po končanem ribolovnem dnevu je potrebno vso video dokumentacijo predati sodnikom, ki nato določijo število točk za veljavne ribe. Tekmovanje pa sicer traja 4 dni. Nagrade se podelijo za prve tri ekipe, prvih šest najboljših posamezih tekmovalcev, najboljšega kapitana in pa največje ujete wahooje ter zlate skuše.



Kakšni so bili vaši cilji za Kostariko, kako ste se uvrstili in kako ste z rezultatom zadovoljni? Je kdo od udeležencev na krov potegnil rekordno ’mrcino’?

Seveda vedno obstaja želja po zmagi. Že drugo mesto pomeni v bistvu najboljšega med poraženci, pa vendar moramo ostati pri takih stvareh realni. Na to tekmovanje se uvrstijo zmagovalci iz vsega sveta, tako da nikakor ni lahko, saj je konkurenca zelo močna.

Po drugem tekmovalnem dnevu smo zasedali 3. mesto, jaz pa sem delil 1. med posamezniki, tako da so nam kar malo zrasla krila. Na koncu pa smo pristali med ekipami na 19. mestu, jaz pa sem zasedel 5. mesto med posamezniki in se s tem vseeno povzpel med najboljše.

Glede na to, da smo morali vse ujete marline tudi izpustiti, so vse "mrcine" ostale v morju in tam čakajo na ribiče, ki se bodo naslednje leto uvrstili na to preizkušnjo.



Gre pri tovrstnem tekmovanju v največji meri za tehniko lova, taktiko ali je vse v večji meri odvisno od ’ribiške’ sreče?

To je ribolov. Torej je nekaj uspeha odvisnega od sreče, predvsem pa od žreba plovil in kapitanov, ki poznajo lovni teren, seveda bolje ali slabše od nas. Je pa ribolov na sailfishe tudi zelo dinamičen in tehnično kar zahteven. Na srečo smo že nekaj dni pred tekmovanjem izpluli na najetih plovilih, tako da s tem nismo imeli večjih težav.



Čoln ste verjetno najeli na Costa Rici, kaj pa ostalo opremo? Ste jo vzeli s seboj? Ste imeli kaj težav na letalu?

Tudi oprema je bila na najetih čolnih, vendar smo kljub temu s seboj prinesli svojo, ki ji zaupamo in jo poznamo. Na letelu pa je treba zaradi dolžine ribiških palic, ta del prtjlage doplačati.

Ste na tekmovanju doživeli kakšno zanimivo anekdoto, prigodo?

Anekdot je seveda malo morje, med drugim je ena od ujetih rib pri skoku iz vode skoraj poškodovala enega od članov naše posadke. Eden od članov hrvaške ekipe, sicer tudi naš prijatelj, pa je v šali ponujal kapitanu naše barke 100 USD za vsako našo izgubljeno ribo. Obe ekipi sta se ob tem prav lepo zabavali.



Kakšni so vaši prihodnji ribiški cilji in načrti?

Najprej seveda ribolov s prijatelji na Jadranu. Sledi tekmovanje julija v Komiži, nato pa se bom odpravil na otok Korčulo, kjer bom sprejemal goste, ki si bodo želeli ribolova z menoj na moji barki. Proti koncu poletja pa sledijo tekmovanja v Omišalju(otok Krk) in pa seveda v Jezerih(otok Murter), ki je najstarejše tovrstno tekmovanje na Jadranu.



Nameravate morda popularizirati ta šport v Sloveniji?

Da. Ravno sedaj se s prijateji pogovarjamo kako bi organizirali tovrstno tekmovanje v slovenskem morju. ideja se nam zdi odlična, ne vemo pa še s kakšnimi birokratskimi zapleti se bomo srečevali. Upamo na razumevanje, saj bi bila to definitivno zanimiva promocija za slovenski turizem.



Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!