Kakšen bejzbol, Slovenci smo za pandolo!

Pandolo je družabna in športna igra, katere začetki glede na zgodovinske vire segajo že v rimske antične čase, velja pa tudi za predhodnico bejzbola in kriketa. Do 60. let prejšnjega stoletja so jo igrali predvsem otroci in mladina na ulicah ter trgih istrskih vasi oziroma na paši, danes pa predstavlja pomemben del naše zgodovine in je od leta 2013 tudi vpisana v register žive kulturne dediščine.

Pravila igre

Pri pandolu dve ekipi s po tremi igralci tekmujeta v osvajanju ozemlja. Igro sestavljajo servis, ciljanje baze, izbijanje pandola za točke in ocenjevanje razdalje. Najprej ena ekipa napada ozemlje, druga ga brani, nato se ekipi zamenjata. »Pandolo, pandolo, (številka).« To je napoved servisa in obenem pogoj, da lahko začne napadalec sploh igrati. Številka, ki jo pri tem pove, je število točk, ki jih je ekipa dotlej dosegla.

Ekipa, ki napada, poskuša z leseno palico (pravijo ji maca), ošiljeno leseno paličico, imenovano pandolo, odbiti čim dlje in tako osvojiti čim več igrišča, nasprotna ekipa ji poskuša to preprečiti in ubraniti ozemlje. Vsak napadalec ima tri servise. Če v nobenem od teh ni uspešen, je takoj izločen. Zmaga gre v roke tiste ekipe, ki zbere največ mac - razdalja se namreč meri z dolžino te palice, ki ima 55 centimetrov.

Merjenje je običajno eden zabavnejših delov igre: ekipa napadalcev najprej namreč 'na oko' oceni, koliko mac je dosegla – če se nasprotniki z oceno strinjajo, napadalci dobijo tolikšno število točk, če se ne strinjajo, se začne merjenje. In če se ocenjevalci uštejejo, lahko izgubijo vse točke, tudi tiste, ki so si jih že nabrali v tisti igri.

Igra, ki pritegne tudi mlade

Pravila igre so se najbrž razlikovala od vasi do vasi ali celo od ekipe do ekipe, dokler jih niso v Zvezi Pandolo Slovenije, ki je bila ustanovljena leta 2000, zbrali in zapisali. Druženje ob tej sila zabavni in zanimivi igri sicer prirejajo že vse od leta 1993, ko so člani Društva za oživljanje starega Kopra organizirali prvi uradni pandolo turnir, v naslednjih letih so jim sledili v Piranu, Strunjanu, Hrvatinih in Sečovljah, iz obalnih mest pa se je ta igra kmalu razširila tudi v Prekmurje.

Pandolo je ena redkih športnih dejavnosti, ki se jih komercializacija še ni dotaknila. Oprema je tako še vedno bolj ali manj narejena doma, izkušnje pa so tiste, ki pripomorejo k izbiri lesa za palico. Velja za pomemben del kulturne, športne in folklorne dediščine v slovenskem prostoru. Najbolj spodbuden pa je podatek, da pandolo zanima vse več mladih, ki se z veseljem pridružujejo društvom in ekipam ter tekmujejo na turnirjih. Očitno mislijo skrajno resno, saj naj bi si na dolgi rok želeli, da bi se pandolo uvrstil celo med olimpijske športe.