Brez dresa ni nogometa

Zametki primitivnih oblik nogometa segajo daleč v preteklost. Nekatere vrste igre z žogo so se pojavile že v starem Egiptu, na Kitajskem, v Indiji in pri nekaterih drugih starih kulturah iz obdobja pred našim štetjem, o čemer pričajo številne zgodovinske najdbe in risbe. Pranogomet pa je prav tako zgodovina znamenj, simbolov, bogov in iger, ki je tisočletja veljal za simbol rodovitnosti in so ga prištevali k hrupnim igram, s katerimi naj bi izganjali zle duhove.

Že nekaj tisočletij pred naši štetjem so na Kitajskem igrali nogomet po točno določenih pravilih. Tam je veljala ta oblika igre za simbol "mladega sonca", zaradi česar so jo igrali večinoma spomladi. Tudi v mnogih drugih kulturah je bil pranogomet velikonočna igra. Okrog leta 1300 so ga igrali v samostanih karolinškega kraljestva. V srednji Ameriki so visoko razvite indijanske kulture gojile igro z žogo, ki je do določene mere spominjala na nogomet, le da je imelo tekmovanje precej večji pomen kot današnje zbiranje pokalov in medalj. Pri 'peloti', kot so igro imenovali, je žoga simbolizirala sonce in zato ni smela pasti na tla. Po končani igri, ta je lahko trajala tudi več tednov, saj neodločenega izida ni bilo in je ena od ekip morala zmagati, so Maji zmagovalce ali vsaj del moštva žrtvovali bogovom, pri Aztekih je takšna usoda doletela poraženo ekipo.

V Italiji so imeli nogomet za plemiško igro. Prvikrat ga omenjajo leta 1490 v Firencah, kjer so ga igrali na zaledenelem Arnu in ga imenovali 'calcio'. Vsako moštvo (praviloma 20 do 40 igralcev) je nosilo posebno pisano nošo. Gola sta bila odprta šotora, ob njiju pa sta imeli prostor godbi. Francoski 'soule' je bil pretežno stanovska igra. Že od srednjega veka dalje so bile Elizejske poljane pred vrati Pariza znano prizorišče te igre.

Zgodovina nogometa, kot ga poznamo danes, pa je dokumentirana vsaj od leta 1846, ko so angleški študentje prvi zapisali pravila in ustanovili prve klube. Tako imenovana Cambridgeška pravila so osnova za razvoj in utrditev še danes veljavnih pravil. Angleži so v pravilih prvič jasno zapisali, da se žoga lahko udarja z vsemi deli telesa razen z rokami. Uporaba rok je dovoljena samo za prenos žoge na mesto izvajanja. Cambridgeška pravila veljajo za ločnico med pranogometom in prvimi oblikami sodobne nogometne igre. V Angliji so nato leta 1863 ustanovili nogometno zvezo in začeli igrati za prvenstva dežel in pokale, od leta 1899 pa igrajo tudi meddržavne tekme. Leta 1904 so ustanovili mednarodno nogometno zvezo – FIFA. Olimpijski nogometni turnirji so na sporedu od leta 1908, za svetovno prvenstvo pa so prvič igrali leta 1930.

Ko nogomet postane velik posel

Nogomet je z leti postal vse bolj priljubljen ekipni šport, ki je ob igrišča pritegnil vse več ljubiteljev iger z žogo. Sčasoma so se oblikovale skupine navijačev posameznih reprezentanc in klubov, ki so pozneje prerasle v prave male organizacije. Oboževalci so želeli na vsak način izraziti pripadnost klubu, za katerega so navijali, to pa je bilo najlažje nazorno pokazati s pravo opremo – torej nogometnim dresom oboževanega kluba.

Zgodba prodaje nogometnih dresov se je pričela pred nekaj več kot štirimi desetletji, v sezoni 1973/1974, ko je Leeds United kot angleški prvak prvi na trgu ponudil drese svojih nogometašev. Pobudnik ideje je bilo podjetje Admiral, njihovi dresi pa so se izjemno dobro prodajali. Predvsem otroci v Leedsu so bili navdušeni, da imajo na sebi enako majico kot takratni zvezdniki njihovega priljubljenega kluba.

Danes največ licenčnih majic na letni ravni proda Manchester United, sledita Barcelona in Real Madrid. Zanimiva je tudi cena teh dresov. Originalen dres brez imena in našitkov stane približno 70 evrov. vsak našitek za domače prvenstvo ali ligo prvakov pa je ocenjen na dodatnih deset evrov - enako velja za odtis imena in številke na hrbtni strani majice. Če pod vse skupaj potegnemo črto, ne čudi podatek, da je potrebno za uradni dres najboljših nogometnih klubov na svetu plačati tudi krepko več kot 100 evrov.

In dresi katerih nogometašev se najbolje prodajajo?

Prodaja dresov nogometašev je zagotovo eden najboljših virov zaslužka. Najbolje se seveda prodajajo dresi zvenečih imen v svetu žogobrca, torej Cristiana Ronalda in Lionela Messija. Argentinec naj bi bil pri prodaji svojih dresov v občutni prednosti, čeprav je prodaja njegovih dresov v zadnjih letih nekoliko upadla. Messiju in Ronaldu sledijo dresi Anthonyja Martiala (Manchester Utd), Bastiana Schwinsteigerja (Manchester Utd), Edena Hazarda (Chelsea), Wayneja Rooneyja (Manchester Utd), Neymarja (Barcelona), Sergia Aguere (Manchester City), Alexisa Sancheza (Arsenal) in Phillippeja Coutinha (Liverpool).

Lestvica najbolje prodajanih dresov po klubih:
1. Manchester United (2,850.000)
2. Barcelona (2,290.000)
3. Real Madrid (1,980.000)
4. Chelsea (1,650.000)
5. Bayern (1,500.000)
6. Arsenal (1,125.000)
7. Juventus (850.000)
8. Liverpool (805.000)
9. PSG (685.000)
10. Milan (650.000)
11. Atletico Madrid (500.000)
12. Leicester (350.000)

Dresi niso edini navijaški rekvizit

A nogometni dresi še zdaleč niso edini prodajni artikel, ko beseda nanese na navijaške artikle. Najbolj zvesti oboževalci so opremljeni tudi z drugimi oblačili, ki nosijo barve in grb moštva, za katerega navijajo. Vendar se tudi tukaj navijaška zgodba še ne konča. Nekateri gredo celo tako daleč, da imajo doma posteljnino, ure, stole, toaletni papir, podstavke za jajca, preproge, jedilni pribor, kolesa, otroške plenice, pasje posode, igrače s klubskimi grbi.