Vse za znanost: sekcija trupel in nehumani poskusi na živih

Sekcija trupel skozi zgodovino

Kot pravi prof. dr. Zupančič Slavec, je telo od nekdaj proučevala zgodovina, z zgradbo pa se je in se še vedno ukvarja anatomija. »Sekcija človekovega telesa, kot osnovna anatomska spoznavna metoda, je bila pogosto prepovedana. Tako so stari Egipčani spoznavali zgradbo telesa ob balzamiranju trupel, pa tudi Stari Grki so se anatomije lotevali pretežno s filozofske plati. V času Starega Rima so zdravniki na čelu z Galenom (2. stoletje) sicer sistematično opravljali anatomske sekcije, vendar predvsem na prašičih in na opicah. Spoznanja galenske anatomije so se ohranila skozi celoten srednji vek in so obveljala vse do nastopa renesančnega časa. Prebujena anatomska znanost se je ob prehodu iz 15. v 16. stoletje odvrnila od dogmatske anatomije preteklih obdobij tudi zaradi ponovne vpeljave sekcije človekovega telesa in postopno prinašala nova spoznanja.« Galenovo anatomijo je pomembno dopolnil najpomembnejši renesančni anatom, flamski zdravnik Andreas Vesalius (1514–1564), in sicer s sistematičnim seciranjem človeških trupel. Odkril je okoli 200 novih dejstev, ugotovitve pa zabeležil v delu »De humani corporis fabrica libri septem« (O človeškem telesu v sedmih knjigah), ki je prvič izšlo leta 1543.

Anatomska gledališča

Seciranje trupel je bilo tudi po Vesaliousu daleč od običajnega načina proučevanja. »Fakultete so dobivale po eno truplo, običajno usmrčenih kaznjencev, na leto. V 17. in 18. stoletju so v največjih evropskih univerzitetnih središčih nastala tako imenovana anatomska gledališča, v katerih je lahko večje število ljudi hkrati spremljalo redke javne sekcije, ki so običajno trajale štiri dni,« je povedala Zupančič Slavec. Pojavili so se celo tatovi trupel, kirurgi pa so predvsem v Toskani v 17. in 18. stoletju sodelovali z umetniki, ki so izdelovali izjemne anatomske modele teles. Kot so v sporočilu za javnost zapisale avtorice razstave, so »razvoj upodabljanja človekovega telesa močno zaznamovali slikarji in kiparji Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarotti, Rafael, Tizian in drugi. Tudi sama anatomska sekcija je sčasoma postala likovni motiv. Najznamenitejše tovrstno delo je Rembrandtova Anatomska učna ura dr. Tulpa. Tovrstne upodobitve so demistificirale sekcijo, hkrati pa prispevale tudi k večji javnemu priznanju pomena raziskovanja zgradbe človekovega telesa.«

Sredi 18. stoletja smo anatomsko gledališče imeli tudi že na naših tleh. Na ljubljanskem Gornjem trgu ga je imel namreč kirurg Filip Jakob Brecelj, tam pa so, kot pravi Slavčeva, potekale učne ure anatomije. »Sledil je pouk v ljubljanski bolnišnici na Ajdovščini v okviru Mediko-kirurškega učnega zavoda (liceja), ki pa je bil leta 1848 ukinjen. Univerzitetni študij anatomije se je začel z nastankom ljubljanske medicinske fakultete leta 1919. Prevzel ga je zdravnik in patolog prof. dr. Janez Plečnik (1875–1940).« Ta je bil prvi slovenski sodobni anatom.

Nehumani poskusi na živih

Poleg proučevanja človeškega telesa na truplih, se je znanost razvijala v določenih obdobjih tudi s krutimi testiranji in preverjanji teorij na živih ljudeh. Ti pristopi so bili brutalni in tako znanosti v sramoto.

Pred in med drugo svetovno vojno so se Japonci hudo izživljali nad ujetniki v Mandžuriji (današnja Kitajska), oziroma v japonski marionetni državi Mančukuo. Obstajajo poročila o različnih ujetniških taboriščih, kjer so bili zaprti večinoma Kitajci in Korejci ter manjše število zavezniških vojnih ujetnikov. Najbolj znano je taborišče Enota 731, kjer je general in mikrobiolog Shiro Ishii s sodelavci izvajal brutalne poskuse nad ljudmi. V imenu novih odkritij s področja anatomije so izvajali vivisekcijo (rezanje pri živem telesu). Ujetnike so okužili z različnimi boleznimi in jim kasneje odpirali telesa, da bi odkrili vpliv okužb na notranje organe. Nosečnicam so pri polni zavesti odstranjevali fetuse in dele organov. Testirali so tudi vpliv kuge in različnih vrst drugih bioloških agentov na človeško telo in dolžino preživetja. Po koncu vojne so vsi 'raziskovalci' iz Enote 731 dobili imuniteto s strani ZDA, saj so posedovali za Američane dragocene podatke o bioloških orožjih. Vodja taborišča Shiro Ishii je celo dobil službo v laboratoriju v ameriški zvezni državi Maryland, kjer so izdelovali biološko in kemično orožje. Umrl je leta 1976 za rakom na grlu.

Američani so po drugi svetovni vojni pridno izkoriščali znanje Nemcev in Japoncev, pridobljeno s povojno zasedbo Nemčije. Veliko nemških in japonskih znanstvenikov je pripomoglo, da so Američani nadaljevali poskuse nad ljudmi v "dobro znanosti". Po uporabi atomskega orožja nad japonskima mestoma Hirošima in Nagasaki so Američani v duhu hladne vojne pričeli izvajati jedrske poskuse v Tihem Oceanu. Med jedrskim poskusom na manjšem koralnem otočju, imenovanem Bikini, so jedrskemu sevanju namerno izpostavili skupino domorodcev z okoliških otokov in tudi nekaj ameriškega vojaškega osebja. V bližini je ribarilo tudi nekaj nič hudega slutečih japonskih ladij. V eksperimentu, z imenom Projekt 4.1. so bili posamezniki izpostavljeni sevanju do 175 rentgenskih enot, kar se je pozneje izkazalo kot vzrok za večino tumorjev, ki so se pojavili pri testiranih posameznikih.

Med dolgotrajnimi poskusi je dobro znan je tudi projekt MKULTRA, v okviru katerega je ameriška agencija CIA izvajala poskuse med letoma 1950 in 1970. Ameriški znanstveniki so preizkušali psihotropne droge z namenom vplivati na um in dejanja posameznika. Opirali so se na informacije, pridobljene s strani nacističnih doktorjev, svojih raziskovalcev in novejših ukradenih podatkov od Sovjetov, Kitajcev in Severnokorejcev. V okviru raziskav so znanim osebnostim in navadnim ljudem skrivoma dajali halucinogeno drogo LSD. Ljudem se je močno poslabšalo psihično stanje, veliko jih je storilo samomor ali pa so do konca življenja ostali mentalno prizadeti.

Sovjeti niso kaj prida zaostajali za svojimi nasprotniki in zavezniki. Ob zasedbi Nemčije po prvi svetovni vojni so si odrezali tudi svoj kos pogače pri nemških znanstvenih odkritjih glede mučenja, biološkega in kemičnega orožja. Sovjetska delovna in prevzgojna taborišča, imenovana Gulag, so bila polna političnih in drugih zapornikov. Zaporniki so bili pravi testni zajčki za ruske vojaške raziskave. Laboratorij 12, po rusko imenovan tudi Kamera (soba), je bil skrivni inštitut, kjer so testirali ricin, gorčični plin (iperit), digitoksine in druge. Po pričevanju prisotnih so se žrtve med poskusom začele vidno fizično spreminjati, postajale so telesno manjše in po 15 minutah umrle. Obstajajo domneve, da so Sovjeti navkljub zaprtju zloglasnega laboratorija poskuse nadaljevali na drugih lokacijah v okviru raziskav tajnih služb KGB in kasneje FSB.

Vse za znanost

Američani niso izvajali poskusov le z vojsko in v vojaške namene. Znanih je nekaj poskusov, ki so jih izvedli le za medicinske namene. Med letoma 1932 in 1972 so v Tuskageeju v zvezni državi Alabami izvajali eksperiment, v katerem 399 temnopoltim moškim, večinoma nepismenim in revnim, niso povedali, da so okuženi s sifilisom, čeprav so pacienti imeli simptome te bolezni.
Po 2. svetovni vojni se je kot uspešen uveljavil antibiotik penicilin, vendar ga v dobro preiskave niso uporabili kot zdravilo za bolne moške, ki so nevede sodelovali v eksperimentu. Namen raziskave je bil razviti nova zdravila namesto strupenih in slabše učinkovitih iz leta 1932. Od vseh pacientov jih je preživelo le 74, zaradi sifilisa in posrednih bolezni je umrlo več kot 150 pacientov. Istočasno je bilo okuženih več žena in novorojenih otrok. Še danes ameriško zdravstvo priznava pomembnost eksperimenta, navkljub rasistični podlagi in zdravstvenim posledicam.

Poskusi na ljudeh se nadaljujejo tudi v 21. stoletju, le da so (uradno) bolj humani in plačani. Vendar cilji raziskav v veliko primerih niso več v domeni znanosti, temveč ekonomije in zaslužka.