V Tivoliju eksplozija - 'kot vlak poln nitroglicerina'

V razprodani ljubljanski Hali Tivoli so 10.12.2012 nastopili legendarni Britanci Motörhead in se kot rokenroll vlak, poln nitroglicerina zapeljali skozi uro in dvajset minut dolg koncert, ki ni pustil nobenega gledalca ravnodušnega.

Pred njimi so nastopili, za slovenske razmere legendarni, Niet, ki so gledalce čisto dostojno odpeljali nazaj v čase slovenskih punk velikanov. In pravzaprav je bila odločitev organizatorjev, da za predskupino vzamejo prav njih, zelo na mestu. Niet so igrali dobro ter pripravili obiskovalce na glavno jed.

Danes se zdi skoraj neverjetno, da so Motörhead v Sloveniji nastopili prvič leta 1989 (prav tako v Hali Tivoli), nato so prišli še leta 1999 v Moškanjce, kjer si jih je ogledalo le kakšnih petdeset ljudi, leta 2007 so nastopili na Metal Campu v Tolminu, sedaj pa so se po 23-ih letih vrnili v Ljubljano. Tokrat pred množico, ki si jo tudi zaslužijo.

Motörhead se že vsa desetletja obstoja držijo relativno preprostega recepta. Rockenroll mora biti hiter, glasen in v glavnem namenjen divji zabavi. Kar pravzaprav Motörhead tudi pomeni. In točno to so dali publiki. Med pesmimi skoraj ni bilo premorov, odigrali pa so vse kar nekako spada med njihove največje hite (Damage Case, Stay Clean, Metropolis, Going to Brazil, Overkill …). Želeli bi si, da bi koncert trajal nekoliko dlje, ampak takšni pač so, hitri in nepredvidljivi. Preprosto rockenroll.

Skupino bi mnogi radi uvrstili v katerega od predalčkov (celo v speed metal, ali speed rockenroll …) ampak Lemmy je neomajen.

″Vse je rockenroll. Tudi Death metal je rockenroll, samo ime ima drugo.″

Lemmy (pevec) bo čez nekaj dni dopolnil 67 let in glede na njegov stil življenja, ki ga nikoli ni skrival (spal naj bi z več kot 2.000 ženskami, konzumiral kupe drog – vse razen heroina in še sedaj spil vsaj dve steklenici viskija na dan), še zmeraj navdušuje s svojo energijo, čeprav se mu je proti koncu koncerta le malce poznala utrujenost. Verjetno od celotne turneje. A kot je dejal eden od članov njihove ekipe: ″Lemmy bo slej kot prej nehal (koncertirati). Sicer ga bodo morali po tem pokopati, ampak … (smeh).″

Obiskovalci so v glavnem prišli gledat Lemmyja, ki ga marsikdo smatra za 'boga' rokenrolla in pri tem je lahko pozabiti kako kvalitetna glasbenika sta tudi Phil "Wizzö" Campbell (kitara) in Mikkey Dee (bobni). Oba sta odigrala izvrstne solaže med premori ter seveda brezhibno odigrala koncert. Še posebej je malce žalostno za Phila, ki se ga takrat, ko se omenja najboljše kitariste, pogosto prezre. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za Deeja, ki pa je takšen zabavljač na odru, da le dobiva nekoliko več pozornosti. Za oba žal velja, da Lemmyjeva 'legendarnost' dobesedno posrka vso pozornost, vendar pevec ni kriv sam, saj nenehno poudarja, da so Motörhead ekipa, s tem pa ne misli le trojice na odru. Za Motörhead smatra celotno ekipo, ki je z njimi na turneji, v kar so vključeni tudi poslušalci.

A Lemmy pač predstavlja utelešenje rokenroll želja/sanj tako starih kot mladih oboževalcev. Je poosebitev rokenroll uporništva, predvsem pa svobodnega življenja. In upali bi si trditi, da med publiko ni bilo moškega, ki ne bi vsaj za kakšen dan zamenjal svoje življenje z njegovim.

Koncert skupine Motörhead je korak skozi vrata v svet usnja, seksa, alkohola, drog in hitre glasbe. Svet kjer lahko tudi obiskovalec doživi delček rokenroll sanj.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!