V zadnjem času lahko slišimo že prav bedaste izjave, ki so pravzaprav žaljive za vsakega ljubitelja knjig. Med drugim lahko slišimo, da je slovenska knjiga imela edino pravo vlogo pač v preteklosti, ko smo Slovenci trpeli pod tiranijo Avstro-ogrske, v časih, ko je slovenska kultura šele nastajala, danes pa knjiga nima več pomembne vloge za slovenski narod. Resnica je prej nasprotna. Danes se zdi, da se manjši narodi izgubljajo in prav sedaj je kulturna identiteta še kako pomembna.
Vendar pa se tako avtorji kot založniki v Sloveniji soočajo z enim preprostim dejstvom. Mnenje povprečnega slovenskega bralca o slovenskih romanih je precej slabo. In tudi bolje prodajani slovenski avtorji, z nekaj svetlimi izjemami, težko prebijejo številko 500 prodanih izvodov.
In ravno na to temo so pri uredništvu slovenske literarne revije Mentor napravili okroglo mizo, kjer so sodelovali dr. Alojzija Zupan Sosič, izredna profesorica za sodobno slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, literarna zgodovinarka, tudi članica žirije za nagrado kresnik, Andrej Makuc, pisatelj, urednik, profesor slovenščine na slovenjgraški gimnaziji, dr. Andrej Blatnik, pisatelj, predavatelj, urednik, predsednik žirije srednjeevropske nagrade Vilenica, dr. Samo Rugelj, direktor založbe UMco, urednik revije Bukla, avtor strokovnih publikacij, Dijana Matković, koordinatorka in programski vodja Društva slovenskih literarnih kritikov, ter Ifigenija Simonović, pesnica in esejistka. Pogovor sta vodila Gabriela Babnik in Aljoša Harlamov, sourednika revije Mentor, kritika, esejista ter literarna ustvarjalca. Gostje so spregovorili o stanju slovenskega romana, odnos založnik-avtor, literarnih nagradah in kritiki.
Že kot stara plošča ponavljamo dejstvo, da smo v Sloveniji v samem vrhu po izdaji leposlovja, a na dnu po prodaji in težko je na prvi pogled oceniti kaj točno je razlog. Nihče od sodelujočih ni bil mnenja, da bi bili romani slovenskih avtorjev dolgočasni, saj nenazadnje pokrivajo vse zvrsti literature. Od komedij, do znanstvene fantastike, fantazije, erotičnih romanov in tako naprej. Tako da je morda prvi problem, da se vse avtorje meče v isti koš. Po drugi strani bi lahko krivili založnike, češ da se premalo trudijo s promocijo svojih avtorjev in njihovih romanov, založniki pa bi lahko isto trdili za avtorje same. Svojo odgovornost bi vsekakor morali prevzeti tudi mediji, a tako kot pri praktično vsaki stvari, tudi pri knjigi vladajo zakoni trženja. Lahko bi krivile bralce, ki so 'zapustili' slovenske avtorje, a iskanje krivde je pravzaprav najlažje, rešitve so tiste, ki se vztrajno izmikajo. Najverjetneje so razlogi za slabo stanje slovenskega romana v nekem skupku vseh naštetih dejavnikov, lahko pa bi našli še kakšnega.
Gostje so se dotaknili tudi vsesplošnega mnenja, da so knjige predrage, kar za trenutno ekonomsko stanje morda tudi drži, vendar pa je knjigo nemogoče primerjati s katerimkoli drugim produktom. Če rečemo, da je knjiga predraga, se je potrebno tudi vprašati, glede na kaj? In seveda je cena avtomatično povezana s številom prodanih izvodov. Več kot je prodanih, nižja je lahko cena, a kot že rečeno, slovenski avtor le težko prebije mejo 500 prodanih izvodov.
Zanimiv je podatek, ki ga je navedel dr. Blatnik, da največ knjig kupijo brezposelni, najmanj pa ljudje, ki imajo mesečni dohodek okoli 2.000 evrov. Razlog za to naj bi bil v tem, da ljudje v knjigi ne prepoznavajo več funkcionalne vrednosti. In to je precejšnja težava. Kot kaže statistika, Slovenci po statistiki ne beremo nič manj kot prej, a je knjiga izgubila svoj status, zdi se da je postala le še ena oblike zabave. Prav zaradi tega počasi, a vztrajno iz domov izginjajo privatne knjižnice. In potrebno se je tudi vprašati, zakaj bi kdo kupil leposlovni roman? Dostopni so v knjižnici, v angleščini jih lahko brez težav dobimo preko spleta. Poleg tega pa roman v glavnem preberemo le enkrat in se ga nato ne dotaknemo več. Kot kaže je knjiga postala zbirateljski predmet in morda je čas množičnega kupovanja knjig preprosto minil. Morda pa je slovenski knjigi potrebno samo vrniti status, kot so ga imeli Cankarjevi, Prešernovi, Kranjčevi ... romani. Se pravi dati tudi modernim romanom kultni status. Kar ga pravzaprav mnogi že imajo, a le za manjšo skupino bralcev.
Zanimivo pa bo v prihodnosti videti kaj se bo zgodilo z e-knjigo, ki v Sloveniji sicer še ni kaj prida prisotna, a je verjetno samo vprašanje časa. V ZDA naj bi se zaradi elektronske knjige število bralcev postopoma povečevalo, kar je dobra novica. Poleg tega je z e-knjigo lažje nastopiti na tujem trgu. A težko bi si upali napovedati, da se bo kar na enkrat večina slovenskih avtorjev odločilo za pisanje v tujih jezikih in nato ponudilo e-knjigo tujim založbam, bodo pa gotovo primeri. Čedalje več avtorjev se spogleduje s tujimi trgi, mlajši avtorji tudi premišljujejo o tem, da bi preprosto pisali kar v angleščini. In morda je samo še vprašanje časa kdaj bo kateremu od njih uspel 'veliki met'. In e-knjiga je nekaj o čemer vsekakor morajo premišljevati tako avtorji kot založniki.
Za knjigo je seveda izjemnega pomena tudi kritika. Dijana Matković, koordinatorka in programski vodja Društva slovenskih literarnih kritikov, ter članica žirije za nagrado Kritiško sito je povedala nekaj o težavah s katerimi se soočajo slovenski kritiki:
„Ena največjih težav bo bržkone višina avtorskega honorarja za kritiko, sploh, če pri medijih objavljate kot "zunanji sodelavec". Pravzaprav je podobno tudi s članki drugih žanrov. Nekoč sem naredila hiter izračun in ugotovila, da za svoje članke na mesec dobim približno toliko, kot čistilka, ki – ko novinarji odidemo domov – očisti pisarne. Novinarji in kritiki smo na socialnem dnu. S tem povezano je tudi dejstvo, da se večina literarnih kritikov okoli 30 leta "upokoji". Sistem je enostavno tako narejen, da nas posredno sili v izbiro drugih poklicev.“
In kritike na podlagi naročila?
„Noben kritik ne bi smel pisati ocen na podlagi naročila. S tem izgubi svojo verodostojnost. Kolikor vem, večina kritikov tudi ne dela na ta način, temveč sami izbirajo tiste knjige, o katerih želijo govoriti.“
„Vprašanje, ki se tu pojavlja, je sicer naslednje: zakaj avtorji in založniki težko pridejo do promocije? Odgovor je dvojen: Prvič zato, ker pri nas tako ali tako izide preveč knjig, med njimi mnogo slabih, in tako je razumljivo, da se jih večina izgubi v tej poplavi knjižne produkcije. Drugič pa zato, ker za založnike povečini velja, da zelo malo ali nič ne investirajo v PR službo, tu nekje ponavadi zmanjka denarja. Nasvet bi torej bil takšen: izdajajte zgolj kvalitetne knjige, ne pa katerokoli, za katero lahko dobite subvencijo. Ko izdate to kvalitetno knjigo, naredite kaj za promocijo, a ne na način podkupovanja kritikov."
„Da bi se odmaknili od povprečnega bralca, bi mu morali biti najprej blizu. Sicer pa – ne vem, to vprašanje je ena taka uravnilovka, splošno mesto, na katero je težko odgovoriti. Vendarle je treba imeti v mislih, da v Sloveniji praktično več ljudi piše, kot bere, zato je lažje razpredati o tipih piscev, kot tipih bralcev."
„Povečini založnikom ni kaj dosti mar za promocijo svojih avtorjev, saj imajo – kot je na okrogli mizi ugotavljal Samo Rugelj – ob natisu stroške knjige, za katero so dobili subvencijo, že pokrite. Zakaj bi se potem kdo mučil s tem?“ je še dodala Dijana.
Z dr. Alojzijo Zupan Sosič, izredno profesorico za sodobno slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, literarno zgodovinarko in članico žirije za nagrado kresnik, smo se pogovarjali o kriterijih za nagrado.
"Kriterijev je več, razdelila bi jih na zunanje in notranje. Zunanji so povsem formalistične narave: roman mora iziti prejšnje leto, ne sme biti ponatis, objavljen mora biti v slovenskem jeziku. Notranjih je tudi več, z eno besedo bi jih poimenovala literarna kvaliteta. Čeprav tudi tega oblikuje več kriterijev, znotrajbesedilni in zunajbesedilni (več o njih sem pisala v študiji Literarnost, ponovno) kriteriji, niso tako transparentni kot zunanji kriteriji, odvisni so od vsakega žiranta, obdobja, nagrade. Problem žirije v različnih komisijah se mi zdi prav ta, da žiranti ne povedo svojih kriterijev izbire oz. se o tem ne pogovarjajo ali dogovarjajo. Šele pri razgrnitvi njihove različnosti in podobnosti se lahko prebijemo do skupnih odločitev in čim boljše izbire."
"Ne, mislim, da ne. Problem nastane pri razločitvi komercialnih knjig od nekomercialnih oz oznak zanje. Ne vem zakaj se v Sloveniji tako otepajo oznake trivialna lit, množična lit, pornografska literatura (mogoče zaradi načinov financiranja?) in sramu pred tem, da bi jasno povedali, moj roman je npr. tradicionalna kriminalka. Kar naenkrat bi radi bili romani prijazni do bralca, torej enostavni, napeti, simpatični, hkrati pa bi se radi naslovili "visoka književnost". Tudi zahtevni bralci radi berejo bolj lahkotno berilo ali obratno in so razočarani, če začnejo brati roman, propagiran kot filozofski roman, pa kmalu ugotovijo, da imajo v rokah le pogrošno literaturo. Taki potem avtorju in založbi ne verjamejo več ..."
So se morda slovenski avtorji preveč odmaknili od povprečnega bralca?
"Ne, vsaj ne zdi se mi tako. Celo nekateri avtorji, ki so bili znani kot avtorji zahtevnejših, poglobljenih knjig, so znatno poplitvili svoje pisanje in se na vse pretege trudijo zadovoljiti povprečnega bralca."
Kaj bi se dalo narediti za boljšo prodajo knjige slovenskih avtorjev?
"Veliko, na obeh straneh, založniški in medijski. Ker se nahajamo v času megaprodukcije knjig, bi svetovala malo bolj načrtovano politiko izdajanja knjig: v tem smislu bi imeli uredniki tudi več časa za posvečanje posameznim avtorjem. Največji adut pa so mediji. Saj vemo, da nam ti konstruirajo realnost in ne obratno, torej nam oblikujejo tudi željo po nakupu. Glede na to, da se zdaj knjiga skoraj ne kupuje več, bi jo morali spet uvrstiti v simbolni kapital različnih razredov, ne samo posameznih čudakov. Ko bi se o knjigi in avtorjih več govorilo in bralo, bi to avtomatično zanimalo več ljudi, in če bi bilo spet moderno, da bi imeli doma lepe knjižne omare, v njih pa metre knjig ..."
Po drugi strani prihajajo knjige, kot so biografije 'estradnikov', ki so precej pod nekim literarnim nivojem ...
"Dobro, ljudi pač zanimajo tudi rumene knjige, to je od pamtiveka. Problem bo nastal, ko bodo bralce zanimale samo še te ..."
Se vam zdi, da nagrade in subvencije prihajajo v prave roke?
"Včasih ja in včasih ne. Bolj bodo prihajale v prave roke, če se bodo zamenjale strukture komisij; v komisiji za nagrade namreč ne bi smelo biti predstavnikov založb, časopisnih hiš (ki podeljujejo nagrade) in neposredno vpletenih. Torej čim več "neodvisnih" žirantov in takih, ki v komisijah niso že stalni gostje."
Pogovorili smo se tudi z dr. Rugeljem, direktorjem založbe UMco, urednikom revije Bukla in avtorjem strokovnih publikacij.
Manjše, bolj ljubiteljske založbe životarijo ali propadajo. Kaj mislite, da je poglavitni vzrok in ali je to morda celo dobro za slovenski založniški prostor?
"Težko je reči kaj je dobro za založniški trg. Mislim, da je slovenski knjižni trg na izgubi pri vsaki knjigi, ki ne izide. V zadnjih desetih letih je prišlo do napredka tehnologije, od tiska, do priprave knjige za tisk, kar je precej olajšalo izdajo knjig. V bistvu je danes zelo preprosto izdati knjigo. In zato je prišlo do povečanja števila izdanih knjig. Poleg tega se soočamo s krizo, ki pač prinese čiščenje trga. Določene založbe so se temu prilagodile, druge so propadle. Težava pa je tudi v tem, da je prišlo do zmanjševanja sredstva za knjižnice, ki so pomemben del prodaje. To je precej prizadelo manjše založnike."
Je sodelovanje med založbami in knjigarnami dobro?
"V primeru večjih založb so te tudi lastnice knjigarn, in seveda najprej promovirajo svoje knjige. Manjši založniki se zato pogosto soočajo s težavo, da njihove knjige prihajajo prehitro nazaj iz knjigarn. Prodajno okno v knjigarnah se zmanjšuje in potrebno je iskati druge prodajne poti. Žal je internet v Sloveniji še dokaj slaba prodajna pot."
„Vseh slovenskih avtorjev ne moremo vreči v isti koš. Imamo tudi odprte avtorje, ki so v nekem smislu zvezde, recimo Jančar, Vojnović, Muck. Seveda pa imamo avtorje, ki pišejo bolj hermetične romane in ti avtorji si morda niti ne želijo prevelike medijske pozornosti.“
Andrej Makuc, pisatelj, urednik, profesor slovenščine na slovenjgraški gimnaziji je spregovoril nekaj besed o odnosu slovenskih gimnazijcev do slovenske knjige in jezika samega.
"Če govorim iz moje maturitetne izkušnje, bi jim naredil krivico, če bi dejal, da je odnos dijakov do materinščine slab. Slovenščino sprejemajo kot jezik, ki je enakovreden drugim. Dejal bi samo, da jim morda manjka nekaj bralne tehnike, a mislim, da se samega razumevanja literature dobro naučijo v šolah.“
In vaše mnenje o literarni kritiki?
"Neko literarno-kritično sito je po mojem mnenju več kot dobrodošlo. Obstaja dobra ter slaba literatura in mislim, da recimo nominiranci za kresnikovo nagrado, nič ne koketirajo z bralci, temveč svoje delo jemljejo resno in želijo s svojimi romani nekaj sporočiti. In so gotovo vredni branja. Vsaj tiste tri, ki sem jih jaz prebral."
O težavah slovenskega knjižnega trga je spregovoril tudi dr. Andrej Blatnik, pisatelj, predavatelj, urednik, predsednik žirije srednjeevropske nagrade Vilenica.
Kaj se vam zdi, da manjka v slovenski literaturi?
"Manjka predvsem kvalitetne popularne književnosti. Manjka nam kvalitetne znanstvene fantastike, grozljivk in cele vrste drugih popularnih žanrov, ki se v tujini dobro prodajajo."
Ste mnenja, da se da pisatelja naučiti izdelati 'bestseller'?
Ste mnenja, da se da pisatelja naučiti izdelati 'bestseller'?
"Vsak pisatelj se lahko nauči kaj več od tistega kar je znal prej, a nobeno učenje ne more zagotoviti uspeha. Prav ta nepredvidljivost ima svoj čar."
V Vojnovićevem romanu Čefurji raus, je pisatelj uporabil sleng, je v slovenski knjigi dovolj prostora za narečja?
"Seveda, nenazadnje imamo celo vrsto pisateljev, ki narečja s pridom uporabljajo v svojih delih. In to učinkuje. Lahko omenim samo Gradišnika, Skubica in že omenjenega Vojnovića."
Tudi dr. Blatnika smo povprašali o tem, če so se slovenski avtorji preveč odmaknili od bralca.
„Ne bi rekel, da so se slovenski avtorji odmaknili od bralca, morda bi lahko rekel, da slovenski avtorji ne izdelujejo dovolj kvalitetnih berljivih vsebin. A tu gre tudi za slovensko literarno tradicijo. Poglejmo recimo Alamuta. Za čas, ko je nastal, je bil pravzaprav preveč berljiv in ni mogel biti tako uspešen, kot je to postal desetletja kasneje, ko smo postali precej bolj odprti do berljivih vsebin. Za takratni literarni standard, Alamut ni deloval kot neka resna knjiga."
Za slovensko knjigo časi niso najbolj rožnati in vsaj za enkrat ni nekih pravih rešitev za dvig ugleda, in nenazadnje, same prodaje slovenske knjige. A stanje le ni tako črno. Branje knjig na splošno ne upada tako močno kot se zdi na prvi pogled, in na slovenski knjižni trg nenehno prihajajo kvalitetni romani, ki dajo bralcu nekaj več kot le golo zabavo. In gotovo se tega zavedajo tudi slovenski bralci. Morda je sedaj, v času ekonomske recesije, tisti pravi čas, ko bi morali slovenski avtorji, založniki, bralci, mediji in kritiki stopiti skupaj in ponovno med ljudi pripeljati slovenski roman. Lahko pa da se to ne bo nikoli zgodilo in gre preprosto za utopično misel.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV