'Črni dnevi' v Tolminu

Petdnevni festival Metalcamp vsekakor spada med tiste festivale, ki so nekaj posebnega. Traja namreč kar pet dni, a predvsem ga nekaj posebnega naredi vzdušje, ki pa ga je zelo težko opisati z besedami. Preprosto ga je potrebno doživeti.

Ne pozabite si ogledati tudi fotografij, ki kažejo dogajanje izven odrov!

Metalcamp 2012 je bil po številu obiskovalcev gotovo največji do sedaj in kot je že v zadnjih nekaj letih v navadi, je bilo precej več tujih kot slovenskih ljubiteljev 'heavy' metala. In prav to pomeni, da njegov sloves po svetu raste in samo vprašanje je kako velik lahko postane. Če bo seveda v prihodnosti še obstajal.

Organizatorji festivalov večkrat pravijo, da lahko 'zdravje' festivala opazimo po tem, ko začnejo obiskovalci s seboj voziti tudi otroke in s tega stališča je Metalcamp vsekakor zdrav. In tudi glede na število obiskovalcev, se organizatorjem za prihodnost ni bati. Vprašanje je le kaj se dogaja znotraj skupine organizatorjev, a slednje obiskovalcev nič ne zanima. Na tisoče ljubiteljev ekstremne glasbe se je pač prišlo zabavat in uživat ob glasbi svojih najljubših skupin.

»Še nikoli nisem bil na festivalu, kjer bi bila zabava pravzaprav pred skupinami, ki nastopajo,« nam je zaupal Rui, obiskovalec iz Portugalske.

Res se na prvi pogled zdi, da je več obiskovalcev prišlo zaradi zabave kot bendov, a bi jim s takšnim opisom le delali krivico. Tudi skupine, ki so s koncerti začele popoldne, so imele po več tisoč gledalcev, prav tako dobro pa je bil obiskan tudi manjši oder. Glasbeni okus vsakega posameznika je osebna stvar in poslušalci so si pač ogledali svoje najljubše skupine, pri tistih, ki jim niso všeč, so pač počivali, ali se tako in drugače zabavali.

Festival je potekal kar dolgih pet dni, kar ga uvršča med najdaljše težko-metalne festivale na svetu. In v ponedeljek so s koncertom ob 16:00 na velikem odru začeli slovenski black metalci Morana ter odlično opravili svoje 'delo'. A v ponedeljek ni bilo dvoma kaj je večina obiskovalcev čakalo: Napalm Death, Testament in Machine head.

Kar se tiče skupin na glavnem odru (isto lahko rečemo tudi za mali oder), so skupine odigrale tako rekoč brezhibno. Preprosto gre za tako velike skupine, da jim, kar se tiče kvalitete, res ne moremo kaj očitati. To velja tudi za ponedeljkovo trojico (Napalm Death, Testament in Machine head), ki bi jim lahko brez težav pripisali še Sanctuary z odličnim vokalistom Warrelom Daneom (Nevermore).

Angleži Napalm Death so svoj nastop izpeljali brezhibno. Pri njih je, za nepoznavalca, zelo lahko spregledati socialno-politična sporočila. Pri tovrstnem žanru (mešanica hardcore punka in death metala) navadno ne pričakujemo sporočil o medsebojnem spoštovanju, ljubezni in enakopravnosti. A ravno to daje poseben čar skupini.

Za Angleži so prišli na vrsto legendarni ameriški thrash metalci Testament. Skupina spada med 'veliko peterico' thrash žanra (Metallica, Megadeth, Slayer in Anthrax). Glede na to, da so Testament nastali že kar daljnega leta 1983, se jim to na odru nikakor ne pozna. Energija in hitrost, ki sta tako ali tako značilni za thrash, pri njih niti malo ni usahnil, o kvaliteti same skupine pa tako ali tako ni mogoče dvomiti.

Za njimi pa je na oder prišla še ena legendarna ameriška skupina Machine Head, ki že dve desetletji navdušujejo s svojo mešanico thrash, groove in heavy metala. Pri Machine Head je potrebno izpostaviti izjemno igro luči na odru, ki je bila dodelana do popolnosti. Žal pa je potrebno istočasno malce okrcati njihovega tehnika, saj je bilo na trenutke ozvočenje tako na glas, da je bilo kar težko razločiti posamezne 'riffe'.

Koncerte so na velikem odru zaključili še moderni folk metalci Krampus. Na manjšem odru bi izpostavili slovenske heavy rockerje Tomcat, ki so navdušili občinstvo. Na splošno je potrebno pohvaliti tudi slovenske poslušalce, ki so v velikem številu podprli slovenske skupine. Te so v glavnem nastopile na manjšem odru.

V torek 7. avgusta so na manjšem odru ob 15:00 nastopili hrvaški metalci E.N.D. (Evil Never Dies), ki nekako združujejo različne ekstremne žanre. Njihov nastop je bil odličen in skupino si je vsekakor vredno ogledati v živo.

Kmalu pa se je vse začelo tudi na velikem odru. Prvi so nastopili slovenski poganski metalci Brezno in bilo je nekaj posebnega slišati slovenska besedila na glavnem odru. Takoj za njimi so nastopili Avven, slovenski 'folk' metalci, ki so popolnoma razgreli številno publiko.

Za slovenskim paketom so na oder prišli legendarni hardcorovci Madball. Američani so dobesedno 'odpihnili' vsak pomislek o tem, ali hardcore spada na metal festival ali ne. Res je potrebno priznati, da njihove pesmi vsebujejo precej elementov thrasha in death metala, a v osnovi gre za izvrsten hardcore bend, ki je dodal k raznovrstnosti skupin festivala.

Za njimi so nastopili stari znanci Slovenije, Finntroll in Kataklysm, nato pa so prišli na vrsto še legendarni Paradise Lost. Gothic-death-doom-heavy metalci nikakor niso razočarali svojih oboževalcev. Nick Holmes ima povsem specifičen, večdimenzionalen vokal in prav to napravi skupino nekaj posebnega. Nick ga je predstavil v vsej svoji veličini.

Nato so prišli na vrsto ljubitelji melodičnega death metala. Nastopili so namreč At the Gates. Mnogi jih smatrajo za začetnike melodičnega death metala, a At the Gates nikakor ne sodijo med povprečne 'melodike'. Pri njih je precej zanimivo dejstvo, da že vse od leta 1995 niso izdali nobenega albuma in tokrat ponovno zatrjujejo, da je to njihova zadnja turneja. A kakorkoli že, At the Gates so verjetno ena najboljših skupin v živo. Njihov nastop je preprosto brezhiben in izjemno močan.

Torkov večer so na velikem odru zaključili Madžari Wisdom. Wisdom predstavlja zanimiv power metal bend, ki vsa svoja besedila bazirajo glede na znane citate modrecev.

Sredo so ponovno otvorili Slovenci. Tokrat na obeh odrih. Na manjšem odru so nastopili thrash metalci Eruption, na velikem odru pa death metalci Doomed. Takoj za slednjimi so nastopili Warbringer, njim pa so sledili The Black Dahlia Murder.

Potem pa je prišla na vrsto death metal poslastica z imenom Nile. Američani so svoj nastop izpeljali popolno, njihovi oboževalci pa so po koncertu prizorišče zapustili z marsikatero modrico, a to ni motilo nikogar. Mosh pit je pač mosh pit. Edino kar je bilo škoda je to, da Nile niso nastopili nekoliko kasneje, saj bi tema še dodala k odličnemu vzdušju. Njihov koncert se da še najbolje opisati z besedami fotografa Draga Čigona: »Ko jih poslušaš imaš občutek, kot da bi bil v grobnici.« Vsi ljubitelji skupine lahko z veseljem pričakujemo njihovega nastopa v Ljubljani, ko bodo nastopili s skupinami Morbid Angel, Kreator in Fueled by Fire.

Nekako v kontrastu, so za Nile nastopili nizozemski simfonični metalci Epica. Epice preprosto ne moremo uvrstiti med klasične melodične skupine z ženskim vokalom. Bend namreč ne uporablja 'lepih' melodij na vokalu s katerimi bi ujeli poslušalce. Simone uporablja relativno atonalne melodije, melodični deli pesmi pa so pravzaprav omejeni na klaviature in simfonične elemente.

Sledili so jim 'keltski' Eluveitie, ki so prav tako že stari znanci Slovenije in nenazadnje tudi samega Metalcampa.

Največ pa se, vsaj v povezavi z Metalcampom, govori o skupini Korn, ki so zaključili dogajanje v sredo. Vsaj na velikem odru, saj je odpadla skupina Heathen. Veliko se sedaj razpravlja o tem, ali skupine kot so Korn spadajo na metal festivale ali ne. A takšna razprava je pravzaprav brezpredmetna, saj je navsezadnje odvisno od vsakega posameznika ali si bo koncert ogledal ali ne. Vsi obiskovalci so imeli možnost, da si v tem času ogledajo skupino Ava Inferi na manjšem odru. Korn so vsekakor navdušili s scenografijo, ki je delovala res izvrstno. Vokalist Jonathan Davis je dobro odpel bolj brutalne vokale, tu in tam, pa je bil malce netočen pri čistih vokalih, a na splošno so Korn pokazali, zakaj so eden najbolj slavnih skupin na svetu.

Četrtek je pripadal Skandinavcem. Kot tretji so na velikem odru nastopili Švedi Grand Magus, ki s svojim stilom kar malce spominjajo na čase, ko se je heavy metal še oblikoval. Približno nekje na sredi njihovega koncerta se je začela proti odru valiti množica, ki je prišla zaradi naslednje skupine.

Upali bi si trditi, da takšne zabave Metalcamp še ni videl. Na oder so namreč prišli Finci s skupnim imenom Korpiklaani. Korpiklaani je v prvi vrsti zabavljaški bend, ki resnici na ljubo nima pretirane globine, kot se je izrazil eden od obiskovalcev koncerta, vendar pa že vse od leta 2003 navdušujejo s svojo energijo poslušalce po vsem svetu. In publiki se je dobesedno zmešalo. Videli smo vse: circle, mosh pit, crowd surfing ...

Nato so prišli na vrsto ameriški metalkorovci Hatebreed. Žal so na manjšem odru odpadli death metalci Incantation, vsaj za enkrat pa ne vemo razloga.

Ob 10:45 so na veliki oder prišli v 'ognju' prekaljeni Amon Amarth, ki so občinstvo navdušili tako z igranjem kot ognjemetom, ki je spremljal njihov nastop. Amon Amarth definitivno odstopajo od klasičnih skupin z vikinško tematiko. Gre pač za death metal skupino, ki so si za motiv izbrali vikinško mitologijo. Na velikem odru so večer zaključili Nemci Milking the Goatmachine.

Petkovo dogajanje so na malem odru popestrili Britanci Nekrodrako. Gre za nenavadno mešanico grind-death metala s primesmi čistega vokala, ki deluje precej bizarno. Potrebno je omeniti, da je skupina brez bobnarja, ritem pač daje kar računalnik. Vokalist uporablja več različnih načinov petja, tako da njihove pesmi nenehno presenečajo z bizarnimi vložki, ki delujejo precej sveže.

Na velikem odru pa so izstopali Swallow the Sun, ki so s počasnimi doom ritmi poskrbeli, da so tudi ljubitelji tovrstne glasbe imeli svojega predstavnika na velikem odru. Swallow the sun so, kot se za tovrsten bend spodobi, izjemno atmosferični in so še ena od skupina, ki bi morala igrati po sončnem zahodu.

Sledili so jim vedno izvrstni Sodom. Ti v povezavi s skupinama Kreator in Destruction, tvorijo 'veliko trojico' germanskega thrash metala. Njihova glasba je celo vplivala na nekatere skupine iz področja black metala. Sodom so odigrali odlično in bi si gotovo zaslužili več časa na odru, kot samo eno uro.

Vendar pa so nato sledili Pain in kasneje Sabaton. Zanimivo je kako so le v nekaj letih Švedi Sabaton pridobili na popularnosti in postali eden največjih power metal skupin na svetu.

Metalcamp je posebno doživetje, ki ga je skoraj nemogoče opisati. Lahko se ga le doživi. 'Mistično' okolje v Tolminu vsekakor da svoj pečat festivalu in organizatorji festival bolj tržijo kot dopust in ne kot koncert. Morda je tudi to razlog, da ima obiskovalec občutek, da ga poskušajo finančno 'oskubiti' na vsakem koraku. A vendarle so cene primerljive s festivali drugod po Evropi, tako da pretiranega razloga za negodovanje le ni. Trenutno še ni prav jasno kaj se bo dogajalo s festivalom in ali bo zaradi nesoglasij propadla popolnoma zdrava prireditev, ki v Slovenijo pripelje okoli 15.000 obiskovalcev.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!