Sicer pa se je Koprčanka že lani z enojno plavutjo v disciplini s konstantno obremenitvijo potopila na izjemnih 105 metrov, kar je bila tedaj rekordna znamka v tej disciplini. Po tem rekordu smo se z Alenko odpravili v njen svet – opravili smo nekaj kratkih potopov za boljše razumevanje njenega športa in tudi ta intervju.

S plavutjo na nogi ste videti kot morska deklica in občutek imamo, da se v vodi tako tudi počutite, da je to vaš element.

Alenka: »Globina je moje domače okolje in voda je moj element! Že kot otrok sem se rada potapljala nekaj metrov globoko, čeprav nisem vedela nič o izenačevanju.«

A takrat tudi niste vedeli, da bo to vaš šport in pravzaprav vaša služba. Kako ste začeli z resnimi potopi?

Alenka: »Običajno čakam, da mi nekaj pade iz neba. Nisem jaz izbrala športa, ampak šport mene. Stvari se pač pojavijo in tako me je prijatelj povabil na trening potapljanja. Takoj sem ugotovila, da je to tisto, kar želim delati. Bolje rečeno, da je to moje poslanstvo. V le treh letih mi je uspel izjemen napredek s 50 metrov globine na 105!«

Večna ljudi se boji globine, neprijetna jim je hladna temačna voda in predvsem dejstvo, da je dihanje onemogočeno, pot do zraka pa dolga. Kako se je mogoče počutiti sproščeno v homo sapiensu sovražnem okolju?

Alenka: »Ne smeš imeti strahu pred globino. To je osnova! Moraš se ji prepustiti. Začetniki imajo zaradi strahu pred globino težave, zato je pomembno, da gredo na tečaj, kjer je z njimi nekdo, ki obvlada in ki mu zaupajo. Tako se lahko prepustijo globini in se naučijo vsega o varnosti potapljanja.«

Kaj se v resnici dogaja v glavi med potopom v globino stotih metrov, za katero je medicina še pred pol stoletja mislila, da je popolnoma nemogoča za človeka.

Alenka: »Dobro je, da ti hodi po glavi čim manj stvari. Kopenske stvari moraš odmisliti, kar ni lahko. Misli porabljajo kisik in poznajo strah in dvome, zato sta potrebna meditacija in mentalni fokus, da misli spraviš pod kontrolo. Če mi jih ne uspe odklopiti in gredo kakšne misli z mano pod vodo, potopi niso najlepši, ker čutiš anksioznost. Tedaj se raje ne potapljam.«

Katera je najpomembnejša telesna lastnost za tak potop? Imeti velika pljuča?

Alenka: »Kapaciteta pljuč ni ključna, bolj pomembno je, da znaš izkoristiti to, kar imaš. Ljudje dihamo plitvo in ne izkoristimo potenciala. Telo je treba na mišični ravni trenirati v fitnesu, posebej pa še toleranco na hipoksijo – na nizko raven kisika, saj lahko dih držimo veliko dlje, kot pa si mislimo. Vsak dan delam dihalne vaje, da se naučim napolniti telo s kisikom, so pa koristne tudi za osredotočenost in odmišljanje strahu. Mentalni del je pri tem športu najpomembnejši.«

Koliko časa lahko držite dih?

Alenka: »V mirovanju vsaj šest minut. Svetovni rekord je čez devet minut, a to je treba posebej trenirati. Potopi na sto metrov trajajo okoli tri minute. A tu se moraš poganjati, tako da je to veliko težje in poraba kisika je večja.«

Kaj pa nevarnost. Potapljanje na vdih ima med ljudmi zlovešč prizvok ultimativega izzivanja nevarnosti?

Alenka: »Na videz je nevarno, sploh zaradi možnih kratkih izgub zavesti ob vrnitvi na površino, ki pa se jim jaz izogibam. V resnici pa s pravili in varnostnimi elementi naredimo ta šport zelo varen in smrtnih primerov na profesionalni ravni praktično ni. Če upoštevaš pravila, se ti ne more nič zgoditi. Osnovno pravilo je, da se ne potapljaš sam. Če sem sama in se potapljam za zabavo, ne grem nikoli globlje od deset metrov.«