Taktični prekrški v nogometu: ali cilj res opravičuje sredstva?

21-letni urugvajski vezist Reala Fede Valverde je te dni najbolj vroče ime madridskega Reala, potem ko je nase opozoril s taktičnim prekrškom v Džezi na finalu španskega superpokala, kjer je Galaktikom nasproti stal mestni tekmec, Atletico Jana Oblaka. Valverde, ki je v nevarni akciji pokosil nogometaša Colchonerosov Alvara Morata, ki bi kaj lahko iz priložnosti dosegel zmagoviti zadetek v izdihljajih podaljška, je moral zaradi tega pričakovano predhodno pod prho.

Če ga danes navijači Reala častijo kot junaka in je celo trener Atletica Diego Simeone dejal, da bi sam storil enako – mladeniču je dejal ''da si v tistem trenutku storil, kar si moral storiti'' – pa so mnenja v nogometnem svetu deljena. No, pri disciplinski komisiji španske lige očitni dileme ni bilo, saj je Valverde dobil prepoved igranja na zgolj eni tekmi, kar je sicer standardna kazen za rdeči karton.

Marsikdo je pričakoval bolj ostro kazen, saj naj bi šlo za podel prekršek. ''Tega ne bi smel storiti. Opravičujem se Morati, a to je bila edina stvar, ki mi je še ostala, saj je izjemno hiter igralec,'' se je kmalu po tekmi s pepelom posipal Valverde.

Seveda Urugvajec ni edini, ki se je poslužil tovrstnega taktičnega prekrška. Pobrskali smo po zgodovini in našli podoben primer, v katerem je glavno vlogo odigral Ole Gunnar Solskjaer, zgodilo pa se je na tekmi med Manchester Unitedom in Newcastlom leta 1998. Prekršek zdajšnjega stratega Rdečih vragov je bil morda še bolj ''podel'' oz. taktičen kot Valverdejev, a tudi Norvežan je storil edino stvar, ki jo je še lahko v danem trenutku, da bi ustavil Robija Leeja, da ta ne bi neovirano streljal na gol. Odlični napadalec je kakopak videl rdeče, a pri odhodu z zelenice prejel stoječe ovacije navijačev.

Podoben primer najdemo tudi leta 1985, ko je Kevin Moran (Manchester United) na finalu angleškega FA pokala z drsečim štartom zrušil Petra Reida (Everton), ki je imel odprto pot proti golu.

Ali pa primer Willieja Younga (Arsenal), ki je prav tako na finalu FA pokala leta 1980 od zadaj namerno spotaknil Paula Allena (West Ham). Tedaj tovrstni prekrški še niso bili sankcionirani z avtomatičnim rdečim kartonom, a prav omenjeni prekršek je sprožil debato, ki je vodila v nastanek izdelanega pravilnika o prekrških.

Taktični nogometni prekrški so danes sprejeti z odobravanjem, še posebej, če dosežejo svoj cilj in Valverdejev primer je lep dokaz. S tem pa žal fair play, ki je integralni del športa, vse bolj daje prostor drugim interesom in ne toliko igri.

Posluževanja tovrstne taktike, le da na bolj subtilen način, je bil obsojen tudi sloviti strateg Pep Guardiola, ki trenutno sedi na klopi Manchester Cityja. Njegovi nogometaši skozi številne statistične prvine še zdaleč niso v ospredju po prekršnik, a ko v obzir vzamemo posest žoge, ki je pogosto na strani Sinjemodrih, je četica Španca precej manj nedolžna, saj v angleški ligi stori največ prekrškov na minuto, ko žoge nimajo v posesti. Posest je sicer glavno obrambno orožje Cityja. Ker pa ta pogosto igra s petimi napadalci, so ranljivi za protinapade. A zato imajo v svojih vrstah nogometaša, ki je zadolžen, da na sredini igrišča dela taktične prekrške.

Tovrstne taktike se je posluževal že pri Barceloni (za to je bil zadolžen Sergio Busquets) in Bayernu (Javi Martinez). Ti nogometaši seveda niso rušili vse pred seboj, saj so premogli veliko nogometne inteligence in so bili v prvi vrsti zadolženi za to, da so bili ob pravem času na pravem mestu, a so imeli tudi nalogo, da preprečijo napad na kakršenkoli način. Tudi nekateri Cityjevi napadalci imajo nalogo, da v primeru, da nenadejano izgubijo žogo globoko na nasprotnikovi strani, storijo taktičen prekršek in preprečijo morebiten protinapad. S tem omogočijo, da obrambra strni svoje vrste.