Zaradi dokumentarnega filma Zadnji ples (The Last Dance), ki se vrti okoli sezone, v kateri so svoj zadnji naslov v ligi NBA osvojili Chicago Bullsi z Michaelom Jordanom na čelu, je svet ponovno zajela Jordanmanija in obudila debato o tem, kdo je najboljši košarkar vseh časov. Čeprav so si mnogi enotni, da je to prav Jordan, pa mu je sloviti Wilt Chamberlain, potem ko je Jordana prvič srečal na tekmi zvezd leta 1997 in se je med njima vnela ista debata, dejal:'' Zapomni si, Michael. Ko si ti igral, so spremenili pravila, da si lažje dominiral. Ko sem igral jaz, so spremenili pravila, da mi je bilo težje.'' S tem argumentom je nedvomno dobil besedni dvoboj, ne pa tudi vojne, saj debata o tem, kdo je G.O.A.T. (Greatest Of All Time, v prevodu najboljši vseh časov), še ni dobila epiloga in ga verjetno nikoli ne bo. Zato pa bi težko rekli, da je večji kompliment za košarkarja, kot ta, da zaradi tebe spremenijo pravila, da se lahko drugi enakovredno kosajo s tabo.

Pravilo treh sekund – Leroy Edwards

Za vpeljavo pravila treh sekund v raketi je bila zaslužen Leroy Edwards, 196 centimetrov visoki košarkar, ki je bil pod obročem tako dominanten, da so morali zaradi njega spremeniti pravila in na ta način omiliti grobo in na trenutke že kar pretepaško igro pod obročem. S pravilo so želeli prepričiti visokoraslim košarkarjem, da bi nadvladali raketi. Pravilo, ki preprečuje bivakiranje pod nasprotnikovim obročem so uvedli še v ligi NBL, predhodnici lige NBA, pravilo treh sekund pa pomeni, da je lahko igralec v nasprotnikovi raketi največ tri sekunde ''v kosu''. Pravilo Edwardsa ni ustavilo, saj je pod košem še naprej dominiral.

Nepravilna blokada meta – George Mikan

George Mikan velja za prvega pravega centra v ligi NBA. Z 208 centimetri višine je bil tehnično odlično podkovan košarkar in v dresu Minneapolis Lakersov (današnji LA Lakersi) strah in trepet tekmecev, ki jih je v obup spravljal tudi z metom prek glave (horog), ki ga je razvil, ko je igral še za univerzo DePaul. Kot eden najvišjih košarkarjev v študentski ligi NCAA je bil ne le strup v napadu, pač pa tudi obrambi, saj je kot za šalo blokiral mete nasprotnika. S svojo, za tiste čase ekstremno višino, je zlahka blokiral žoge, ki so padale proti obroču, zato so leta 1945 uvedli pravilo prepovedanega blokiranja meta in sicer ko žoga že pada. Blokada danes velja le, če se žoga po metu še vedno giba navzgor. V ligi NBA so zaradi Mikana spremenili obliko rakete, ki je bila pred tem v obliki ključavnice. Leta 1951 so namreč razširili črto za proste mete in raketo, da bi mu lahko drugi igralci lažje parirali pod obročem. Še dodatno – s 365 na 487 cm – so jo razširili leta 1964, ko je na parketu dominiral 216 centimetrov visoki Wilt Chamberlain, zaradi katerega so med drugim prepovedali tudi podajo iz avta prek table, kar je le eno izmed pravil, ki so jih sprejeli, da bi Wiltu otežili igro, saj tekmeci v svojih vrstah niso imeli košarkarjev, ki bi lahko žogo ujel tako visoko.

Prepoved polaganja s črte prostih metov – Wilt Chamberlain

Wilt Chamberlain je svojo višino izkoriščal na vse možne načine in v študentski ligi celo zabijal s črte prostih metov. Zato so v ligi NBA uvedli pravilo, da je treba pri izvajanju prostih metov z obema nogama stati za črto med izvajanjem le-teh. Wilt je bil le v eni prvini košarke slab, in sicer pri izvajanju prostih metov, ki jih je v NBA karieri izvajal le 51,1-odstotno, kljub temu pa je na račun osebnih napak vpisal več kot 5.800 točk. V študentskih časih je to hibo reševal na svojstven način, ko je žogo od table podal samemu sebi in se v dveh korakih odrinil s črta in žogo položil oz. celo zabil v koš.

Prepoved zabijanja – Lew Alcindor (Kareem Abdul-Jabbar)

Čeprav je zbijanje danes eden bolj popularnih in atraktivnih načinov doseganja košev, pa je bilo določeno obdobje prepovedano. Za prepoved je bil kriv Kareem Abdul-Jabbar, ki se je takrat imenoval še Lew Alcindor. Košarkar univerze UCLA je bil tako dominanten, da se je zdelo, da lahko žogo skozi obroč zabije kadarkoli se mu zahoče. Odgovornim v študentski ligi se je to zdelo nepravično do ostalih, zato so zabijanje v celoti prepovedali. Šlo je za tako imenovano pravilo Alcindor. Pravilo je bilo v veljavi med letoma 1967 in 1975. To seveda Jabbarju ni vzelo vetra iz jader, saj je izpopolnil svoj kasneje legendarni met prek glave (horog) in bil tudi na račun tega šestkrat prvak lige NBA in je danes prvi na večni lestvici strelcev v ligi NBA s 38.387 točkami, kolikor jih je dosegel v svoji 20-letni karieri (1969-1989) v najmočnejši košarkarski ligi na svetu.

Minimalen čas za met na koš – Trent Tucker

V sezoni 1989/90 so v ligi NBA prvič čas merili na desetinko sekunde natančno. V napeti končnici tekme med ekipama Chicago Bulls in New York Knicks je ''Kratkohlačnik'' Mark Jackson podal do Trenta Tuckerja, ki mu je žogo proti košu uspelo sprožiti v 0,1 sekund, kolikor je bilo še do konca tekme. Igralci Chicaga so bili pripravljeni na ''alley-loop'' podajo, saj se je zdelo nemogoče, da lahko nekdo prejme, skoči in zadane v tako kratkem času. Prav to je uspelo Tuckerju, ki je zadel zmagovito trojko. Čeprav je bil koš priznan, so v ligi NBA nato sprejeli pravilo, da igralec ne more vreči na koš v manj kot 0,3 sekunde.

Pravilo zadnjice oz. petih sekund – Charles Barkley in Mark Jackson

Charles Barkley je bil znan po tem, da je lahko s hrbtom proti košu igral do nezavesti – tudi več kot polovico napada – potem ko je svojo zadnjico prilepil na velikokrat večjega in močnejšega nasprotnika in si z njo izboril pomemben prostor za met ali podajo oz. se prebil pod obroča. Podobno taktiko je ubiral tudi Mark Jackson, ki je branilca zrinil pod obroč in z močjo prišel do koša. Zaradi njiju so uvedli pravilo zadnjice (t. i. ''booty rule'') oz. pravilo petih sekund, ki dovoljuje takšno početje za črto, ki označuje proste mete, največ pet sekund.

Conska obramba – Shaquille O’Neal

Na stari celini smo conske obrambe dobro vajeni, v ligi NBA pa je bila prepovedana vse do leta 2001, ko so jo vpeljali predvsem zaradi Shaquilla O’Neala, saj nasprotniki ameriškega hrusta niso mogli ustaviti niti s podvajanjem. Predsednik komisije za pravila igre in lastnik moštva Phoenix Suns Jerry Colangelo je tedaj dejal, da je s tem prišlo do ene najpomembnejših sprememb vse od časov, ko je bil napad omejen na 24 sekund. Po starih pravilih je moral branilec kriti svojega moža, zaradi česar so lahko ekipe izolirale svoje najboljše košarkarje ena na ena. Conska obramba je drastično spremenila obrambno igro v ligi NBA.

Podstavljanje noge pod strelca

Podstavljanje noge pod strelca je nedovoljena poteza v ligi NBA in je ničkolikokrat spremenila potek dogajanja. Za kaj je gre? V trenutku, ko napadalec žogo vrže iz skoka, obrambni igralec pogosto skoči čim bližje napadalcu, da bi blokiral met ali zakril vidno polje, a mu mora pustiti prostor za varen pristanek. Nazadnje se je o tem pravilu goreče razpravljalo leta 2017 v konferenčnem finalu med ekipama Golden State Warriors in San Antonio Spurs, ko je Zaza Pačulia (Bojevniki) pri blokiranju meta Kawhiju Leonardu (Ostroge) pri doskoku domnevno namerno podstavil nogo, zaradi česar si je Američan po pristanku poškodoval gleženj. Spursi so tedaj besneli, a prav iz njihovih vrst prihaja igralec, ki se je specializiral v podstavljanju noge pod strelca – Bruce Bowen, ki je na ta način poškodoval številna slovita imena. Karma? Prav zaradi njega so leta 2006 vpeljali pravilo, da morajo imeti igralci prostor za pristanek, Zaza pa je bil ''krivec'' da je igralec za takšno početje kaznovan s tehnično napako oz. za nešportno potezo.

Pravilo ''Reggieja Millerja''

Reggie Miller je bil znan kot izjemen ostrostrelec. Pogosto je ob metu z razdalje iskal stik z obrambnim igralcem in pri tem skušal izsiliti osebno napako. Takšna taktika – namerno stegovanje noge med metom, da bi prišlo do stika z nasprotnikovim igralcem – je danes kaznovana, tovrstno osebno napako v napadu pa so začeli piskati dolgo za tem, ko je legendarni košarkar Indiane obesil košarkarske copate na klin.