Na znameniti peti tekmi finala lige NBA leta 1997 (Flu Game), ko se je moštvo Utah Jazz vrnilo po zaostanku z 2 : 0, je Michael Jordan kljub vročini in znakom virusnega gastroeneritisa košarkarjem iz Utaha v njihovi dvorani v Salt Lake Cityju nasul kar 38 točk in dosegel odločilno trojko 25 sekund pred koncem za vodstvo s 3 : 2 v zmagah. Biki so doma izkoristili že prvo zaključno žogico in z zmago na šesti tekmi prvenstvo pretopili v peti naslov za Jordana.

Zgodba s trebušno gripo ima zelo zanimivo ozadje, pogrel pa jo je dokumentarni film Zadnji ples. Na predvečer tekme je Jordan zbolel, imel je vse znake trebušne gripe, zdravniki pa so mu odsvetovali nastop, kar bi bil velik udarec za Chicago, saj Utah v domači dvorani v končnici tedaj še ni poznal poraza.

A Jordan ne bi bil Jordan, če ne bi stisnil zob in stopil na parket. Sprva je bil daleč od Jordana, kot ga poznamo, a se je njegovo stanje iz minute v minute izboljševalo in je bil najbolj zaslužen, da so Biki držali priključek z Utahom. Zaradi utrujenosti je tretjo četrtino presedel, v četrti pa tehtnico nagnil na stran Bikov, ki so nato na domačem parketu potrdili peti naslov v devetdesetih.

Tekmo, ki jo je zaznamovala Jordanova bolezen in je danes simbol nepopustljivosti in vztrajnosti, ''njegovo visočanstvo'' ni odigralo z gripo, pač pa je šlo za zastrupitev s hrano, kriva pa naj bi bila pica, ki jo je pojedel na predvečer tekme v hotelski sobi, kar je sam potrdil v dokumentarcu. Zgodba s pico se verjetno ne bi zgodila, če ostali člani ekipe ne bi naročili večerje brez njega. Ko se je Jordana polotila lakota, so mu naročili pico pri tedaj edini odprti piceriji in sicer pri verigi Pizza Hut. Ko so mu jo dostavili, je ostalim dejal. ''Ne dotikajte se je. Moja je. Prej me nistem počakali, zato vam ne pripada,'' in nato pljunil nanjo, je ozadje pojasnil režiser filma Jason Hehir, ki pa ni bil na kraju dogodka. Pljuvanje po hrani je bila Jordanova značilna ''poteza'', ko je snemal oglase in je redno pljuval na cimetove rolice, ki mu jih je pripravljala osebna kuharica Linda. Nekaj ur za tem, ko je zaužil pico, se je zvijal od bolečin.

Iz vrst Chicaga je prišlo do namigov, da je bil Jordan tistega večera zastrupljen, a se je kmalu po obtožbah oglasil mož, ki je pico spekel in dostavil. Craig Fite očitke zavrača in trdi, da je bila le-ta neoporečna. Prav tako je zavrnil navedbe, da naj bi pico dostavilo pet dostavljalcev, kot je v dokumentarcu trdil Jordanov trener Tim Grover in da so ti radovedno kukali v sobo. Nekateri trdijo, da je tisto noč Jordan obiskal Las Vegas in se v Salt Lake vrnil s hudim glavobolom in da je bila pica le krinka, kar pa je s svojo različico zgodbe ovrgel Fite, ki naj bi Jordanu pico dostavili okoli pol enajste zvečer.

Fite je bil le nekaj tednov pred ''incidentom'' imenovan za pomočnika vodje picerije in izbran, da pripravi pico za goste iz hotela Park City Marriot, saj je bil med zaposlenimi edini navijač Bikov. Pojasnil je, da je pico dostavil s sodelavcem, ki je vozil avto in da je bila to njegova prva dostava. ''Spomnim se, da je bil zunaj parkiran policijski avto in da sva se morala identificirati.'' Vprašal je, če lahko pozdravi Jordana in dejal, da ga je videl v sobi za mizo, ko je domnevno igral karte, ter razkril, da je v nadstropju, kjer so bili nastanjeni Biki, smrdelo po cigarah. Jordal mu je pomahal in se mu zahvalil. ''Pico sem pripravil, kot je treba in pri tem upošteval vsa varnostna navodila, saj sem želel narediti vtis na lastnika picerije,'' je še pojasnil Fite, ki pravi, da ni mogla biti zastrupljena, saj je ni izpustil izpred oči, saj je prav zato ni zaupal drugim sodelavcem, ki so bili vsi navijača Utaha. Kakšna je resnica, vedo samo akterji.