Dražen Petrović je vse svoje življenje posvetil košarki ter s trdim delom in predanostjo še oplemenitil svoj že tako razkošen talent, s predstavami pa si izboril status enega najboljših košarjev vseh časov. Hrvat, ki je igral na mestu branilca, je "čaral" na parketu in užitek ga je bilo gledati, ko je med akcijami kot čarovnik iz klobuka vlekel presenečenja za nasprotnika. Svojo zadnjo tekmo je ta hrvaški virtuoz na parketu odigral proti Sloveniji, in sicer 6. junija 1993, ko sta se Hrvaška in Slovenija v Wroclavu na Poljskem pomerili v zadnji tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo leta 1993 (to je bil edina tekma, ki jo Hrvaška na turnirju izgubila, vse ostale tekmece, z razliko od Estonije, so dobesedno ''povozili''). Tekmo je s 94:90 dobila slovenska reprezentanca.

Dražen je za poražence prispeval 30 točk (zadnjo točko v življenju je dosegel s črte prostega meta), po porazu pa se je dan kasneje namesto s soigralci, ki so odleteli proti Frankfurtu, kjer jih je čakal let za Zagreb, proti domu odpravil z rdečim golfom, ki ga je krotilo njegovo dekle Klara Szalantzy, nemška manekenka madžarskih korenin.Ta je poleg sopotnice Hilal Edebal nesrečo na avtocesti preživela. Dražen pač ne. Edebalova, nekdanja košarkarica in prijateljica Szalantyjeve je utrpela hude poškodbe glave in si po njen nikoli ni opomogla. Do usodnega trka zaradi neprilagojene hitrosti (160 km/h) – manekenka se je pred tem rada hvalila, da obožuje hitrosto – in slabe vidljivosti je prišlo okoli 17:20 v bližini mesta Ingolstad oz. Denkendorf na Bavarskem na Autobahn 9. Golf se je zaletel v cisterno, potem ko je voznik le-te po umikanju avtomobilu, ki mu je presekal pot, izgubil oblast nad vozilo, prebil zaščitno ograjo in se ustavil potavljen čez vse tri nasprotne pasove. Voznik je mahal nasproti vozečim avtomobilom, da upočasnijo. Ko je ''podivjana'' Klara zagledala tovornjak, je izgubila oblast nad vozilom, z manevrom tik pred trčenjem rešila sebe, a silovitega trka ni mogla preprečiti. Na sovoznikovem sedežu spečega Petrovića je pri tem katapultiralo skozi vetrobransko steklo, potem pa je z glavo udaril ob šlepar in na licu mesta umrl, prijatejico pa je vrglo na sprednji sedež. Še več o tej nesreči si lahko preberete TU.

S tem je košarka izgubila poeta z žogo, ki se je kljub prekratki karieri zapisal med največje. Vse skupaj pa bi lahko preprečili. Namreč Draženu se tedaj ne bi bilo treba udeležiti reprezentančne akcije, saj bi si Hrvaška tudi brez njega zagotovila nastop na EuroBasketu. A Šibenčan se nastopu za reprezentanco ni hotel odreči za nobeno ceno. Dres novopečene države je bil zanj namreč svet. ''Moram se odzvati povabilu. Tam bodo vsi moji prijatelji in ne smem biti tisti, ki se tam ne bo pojavil,'' naj bi po poročanju hrvaškega portala 24sata dejal Petrović. Na Poljskem so Hrvate namestili v hotel D kategorije, kar je precej razburilo tedanjega selektorja Mirka Novosela, a Dražen se ni pretirano sekiral. ''Če naši vrstniki, ki zdaj branijo Hrvaško, lahko mesec dni čepijo v rovih, potem lahko tudi mi pet dni zdržimo v tem hotelu,'' je miril strasti. Podobno kot Luka Dončić, je tudi Petrović na evropski sceni osvojil vse, kar se je osvojiti dalo.

Petrović se je rodil v hrvaškem Šibeniku 22. oktobra 1964 očetu Jovanu, po rodu Srbu, in mami Biserki. Šel je po stopinjah svojega pet let starejšega brata Aca (Aleksandra), ki se je tudi razvil v odličnega košarkarja, danes pa je košarkarski trener. Ta je bil velik provokator in provociranje je Dražena še dodatno motiviralo, da je brusil svoje znanje. Komaj 15 let star se je prebil v člansko ekipo Šibenke in tako postal del močne jugoslovanske košarkarske lige. Za moštvo je sicer debitiral pri trinajstih. Kmalu je postal nosilec igre in moštvo dvakrat pripeljal do finala Pokala Radovaj Korać. S Šibenko je postal tudi moralni zmagovalec Pokala Jugoslavije. Pri osemnajstih je leta 1983 odločil finalno tekmo proti sarajevski Bosni, a zmago jim je za zeleno mizo odvzela košarkarska zveza zaradi domnevne neregularnosti na tekmi. Ker se Šibenka ni pojavila na ponovitveni tekmi, je šel naslov v Bosno. Ko je Petrović zaključil epizodo v rodnem kraju (za matični kub je igral med letoma 1979 in 1983), se je preselil k zagrebški Cibonu, kjer je združil moči z brato in slovitim Novoselom (v štirih sezonah tam je imel v jugoslovanskem prvenstvu povprečje kar 37,7 točke na tekmo). Leta 1985 je z ''zagrebškimi volkovi'' Olimpiji natresel kar 112 točk (tekma se je končala z rezultatom 158:77), potem ko je iz igre metal 40/60. S tem je podrl rekord jugoslavanske lige, ki ga je imel s 74 točkami do tedaj v lasti Radivoj Korać. Ob tem velja dodati, da so Zmaji zaradi administrativne napake oz. prepozne registracije igralcev niso smeli nastopiti s člansko ekipo in so tedaj v Zagrebu v prvem krogu jugoslovanske lige v sezoni 1985/86 v izogib kazni igrali s kadeti, saj mladincev še niso imeli. Ob košarki je Dražen v hrvaški prestolnici naredil tudi dva letnika prava. Na krilih Dražena so Zagrabčani dvakrat pokorili Evropo in dvignil tudi evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Po štirih sezonah (1984-1988) se je za dobre tri miljone evrov preselil na Pirenejski polotok k madridskemu Realu (temu je za prvi naslov v današji evroligi nasul kar 36 točk, kar še danes velja za eno najboljših predstav v tem tekmovanju), kjer je ''zdržal'' eno sezono, v tem času pa postal zmagovalec kraljevega pokala in prvak pokala evropskih pokalnih prvakov. Še prej, leta 1986 je odšel na nabor (draft), kjer ga je kot 60. v tretjem krogu izbral Portland, za katerega je igral med letoma 1989 in 1991. A pod taktirko Ricka Adelmana je pri Blazersih Petrović bolj ali manj grel klop, saj je ta dajal prednost Clydeu Drexlerju in Terryju Porterju. Vloge, ki je ni bil vajen, saj je bil prej vedno prva violina. Leta 1991 je bilo njegovih muk konec, saj je dočakal menjavo – po 38 tekmah ga je Portland poslal v Denver ta pa v New Jersey – in najboljši košarkar Evrope je dobil priložnost, ki si jo je zaslužil. Oblekel je dres Mrežic. Za klub iz New Jerseya je igral vse do smrti, po zadnji sezoni pa so ga povezovali z New York Knicksi, saj naj bi si ga zelo želel njegov velik občudovalec Pat Riley, ki je želel v ''velik Jabolku'' sestaviti šampionski mozaik. Trnek je v vodo vrgel tudi grški košarkarski kolos Panathinaikos.

Dražen je v NBA igral še v časih, ko Evropejci še niso igrali pomembne vlogo v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. A hrvaškemu košarkarskemu geniju je to na koncu uspelo in s svojimi miniaturami na parketu se je zasidral v srca mnogih navijače, do njega pa so tudi ameriški košarkarji gojili veliko spoštovanje, potem ko je tudi onkraj luže, kjer mnogim odličnim evropskim košarjarjem spodleti oz. je spodletelo, pokazal, da je iz univerzalega šampionskega testa. ''Vedno je bilo vznemerljivo igrati proti Draženu. Vsak dvoboj je bil zelo agresiven, saj se drugače proti njemu sploh ni dalo igrati. Oba sva v najinih dvobojih dala svoj maksimum. Imela sva nekaj odličnih bojev, a žal so bili ti kratki. Bil je velik košarkar, ni se bal in bil ves čas osredotočen, samozavesten in borben. Za tako kratek čas je pustil zares velik pečat. Brez strahu je sprejel izziv lige NBA in pokazal Evropejcem, kako uspeti,'' se mu je poklonil sam Michael Jordan. ''Dražen je bil velik košarkar in velik človek. Umrl je na vrhuncu svoje kariere, ko je imel pred sabo najboljše tekme. Bil je smrtonosen strelec, hladnokrvni ubijalec na parketu, ki je žogo rad vzel v roke, prevzel odgovornost in odločal tekme. To zmorejo le največji in njegovo mesto je v Hiši slavnih, v izbrani družbi," pa je dejal njegov nekdanji trener in selektor prvega Dream Teama, Chuck Daly, ki mu je pri Netsih omogočil, da v NBA vendarle zadiha s polnimi pljuči, saj mu je namenil vodilno vlogo, s katero je postal eden najboljših branilcev v ligi NBA. In to v časih, ko so povsem dominirali domači igralci in je bilo domala nezaslišano, da je bil Neameričan tako uspešen v statističnih prvinah – v sezoni 1991/92 je zadeval trojke z 51-odstotno natančnostjo, kar je bil najboljši odstotek med branilci tisto sezono, leto za tem pa 45-odstotno – ki so bile v domeni Američanov. Tako fizično močnejši so bili v tistih časih temnopolti košarkarji. A Dražen je pokazal, da se da in odprl vrata in tlakoval pot takšnim biserom, kot je Luka Dončić. ''Ko je igral Dražen, sem bil še otrok, a sem ga zelo rad gledal. Bil je neverjeten strelec. Takih tujcev do takrat ni bilo v ligi NBA. Spomnim se, ko je Houstonu natresel 44 točk – bil sem navdušen. Navduševal me je tudi s podajami, ki so bile dokaz, kako dobro razume igro. Do takrat takega talenta iz Evrope NBA še ni videl. Danes je povsem običajno, da tujci igrajo vodilne vloge v svojih moštvih, a vrata za to je odprl Dražen,'' to tezo potrujejo besede LeBrona Jamesa. ''On je moj idol. Zaradi njega sem začel igrati košarko'' pa je dejal Goran Dragić, ki je v čast Petrovića nosil številko 3 in to tako v dresu slovenske reprezentance, kot Houstona.

V svoji prvi celotni sezoni pri Netsih (1991/92) je ''Petro'', kot so ga klicali v ZDA (član ekipe iz New Jerseya je postal 23. januarja leta 1991), dosegal v povprečju 20,6 točke na tekmo, v sezoni 1992/93 pa 22,3 točke. Če je pri Mrežicah v prvi celi sezoni v povprelju na parketu prebil 36,9 minute, je v krstni pri Trail Blazersih le 12 minut, a je priložnosti dobival le na nepomembnih tekmah. Drugo sezono pri Portlandu mu je trener namenil še manjšo minutažo – sedem minut, zaradi česar je zahteval menjavo. ''Z Adelmanom si nimave ničesar več za povedati. Preteklo je 18 mesece, 18 preveč. Moram oditi, da pokažem, koliko sem vreden. Nikoli nisem sedel na klopi in to ne nameravam niti v Portlandu,'' je bil jasen Petrović pred koncem epizode pri Trail Blazersih. Ekipa mu je ustregla, pri tem pa v kupčiji v prihodnji sezoni dobila prvi izbor na naboru.

Dražen Petrović je bil glavni motor tako jugoslovanske, kot nato hrvaške košarkarske reprezentance. V svoji vitrini ima zlato medaljo iz evropskega in svetovnega prvenstva, manjkalo mu je le olimpijsko zlato. Zato pa ima s poletnih olimpijskih iger srebro iz OI v Barceloni leta 1992, ko se je z reprezentanco več kot dostojno upirali Dream Temu na čelu z Michaelom Jordanom, Magicom Johnsonom in Larryjem Birdom. Dražen ima tudi olimpijski bron iz iger v Los Angelesu leta 1984 in srebro iz Seula leta 1988. Najbolj prepričljive igre je jugoslovanka reprezentanca sicer prikazala na evropskem prvenstvu leta 1989 v Zagrebu. Od zlate generacije, v kateri je bil tedaj tudi Jure Zdovc, je javnost pričakovala le eno – naslov prvaka. Reprezentanca, ki ji je tedaj načeljeval Dušan Ivković, je turnir prepričljivo dobila in deklasirala domala vse tekmece na poti do zlata. V nabito polni dvorani Dom Sportova so povozili tudi Grčijo (98:77). Petrović je postal najkoristnejši posameznik turnirja (t.i. MVP), tudi Zdovc pa je bil ključni košček zmagovitega mozaika, potem ko je blestel tako v napadu, kot v obrambi. Ta generacija je evropski naslov leto kasneje oplemenitila še z naslovom svetovnega prvaka v argentinskem Buenos Airesu.

Po smrti je Petrović prejel številna priznanja. Med drugim so ga leta 2002 sprejeli v Košarkarsko hišo slavnih, v hišo slavnih pa ga je sprejela tudi Fiba. Cibona je po njem poimenovala svoje športno domovanje. V Zagrebu je po Draženu poimenov trg, kjer stojita tudi njegov muzej in kip. Netsi so upokojili njegovo številko 3, Cibona pa številko 10. Med njegovimi oboževalci je bil tudi nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juan Antonio Samaranch, ki je dal pred stavbo olimpijskega muzeja v švicarski Lozani postaviti Draženov spomenik. Spomenik Kažimirja Hraste stoji tudi na Baldekinu v njegovem rodnem Šibeniku – prikazuje ga v njegovem prvem obdobju kariere. V Šibeniku je dobil tudi spominsko sobo in sicer v družinskem stanovanju, ki je točno takšna, kakršno je pustil, preden je umrl. Ste vedeli, da mu je na dan prometne nesreče potekla veljavnost osebne izkaznice? In ker smo spet pri nesreči. Szalantzyjeva je pri tem utrpela le lažje poškodbe in je v bolnišnici preživela zgolj en teden. Za tem se je vrnila v ZDA, kjer je nadaljevala svojo manekensko kariero, v Nemčiji pa košarkarsko. O nesreči pred novinarji ni nikoli spregovorila, prav tako športna javnost še danes zaman čaka na njeno opravičilo. Zaradi nesreče je bila tarča groženj, po njej pa je ''udarila'' tudi Draženova mama Biserka. Leta 1996 oz. tri leta po nesreči je spoznala nemškega nogometaša Oliverja Bierhoffa, s katerim se je poročila leta 2001. Leta 2010 je v osmem mesecu nosečnosti izgubila otroka, sicer pa ima par od leta 2007 hči.