Dan, ko so nam tekle solze sreče!

V Sloveniji je vladala košarkarska mrzlica. Evforija brez primere, prežeta z veliko mero optimizma, saj je Igor Kokoškov z Goranom Dragićem, Luko Dončićem in ostalimi igralci pisal nepozabno pravljico.

Kapetan Goran Dragić je po polfinalni zmagi nad Španijo samozavestno dejal: "Gremo po zlato in upam, da nas bo v Sloveniji pozdravilo čim več ljudi." V Carigrad jih je tri dni kasneje prišlo 7000, 20.000 in več pa je zlate košarkarje dan po finalu sprejelo na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Ure do finala so minevale počasi. Tistim, ki so z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi prišli do dvorane Sinan Erdem, nekoliko hitreje. Ogrevanje, takšno ali drugačno, se je pred dvorano začelo okoli 13. ure, torej več kot osem ur pred finalom. Odmevale so slovenske pesmi in okolica dvorane je bila v slovenskih barvah.

"Navdušen sem nad Slovenci. Že več let obiskujem športne prireditve, ampak še nikoli nisem doživel takšnega prijateljskega odnosa. Vsa čast, bratje Slovenci," je za tisti dan povedal Slobodan iz Beograda.

Slovenski košarkarji so bili tedaj še v hotelu. Kosili so ob 14. uri, nato so imeli nekaj ur počitka, ob 19.30 po lokalnem času, torej dve uri pred tekmo, pa so šli na avtobus. Ob 19. uri so se odprla vrata dvorane in slovenski navijači so zasedli svoja mesta na tribunah. Hitro je postalo jasno, da bodo zlahka preglasili približno 4000 Srbov na drugi strani. Prvi huronski val je sledil točno ob 21. uri, ko so slovenski košarkarji pritekli na igrišče.

Začelo se je ...

Slovenija je tekmo začela v postavi Goran Dragić, Luka Dončić, Jaka Blažič, Edo Murić in Gašper Vidmar. Kapetan je odigral prvi polčas za anale; ob metu iz igre 9:14 je dosegel 26 točk. Slovenija je na začetku drugega dela povedla z 59:47, a le nekaj minut za tem ostala brez svojega čudežnega dečka, saj je Dončić z zvitim gležnjem obležal na tleh.

Srbija se je takoj približala na 63:61, nov šok za slovenske navijače pa je sledil na začetku zadnje četrtine, ko je zaradi krčev igrišče zapustil še Dragić. Scenarij najhujše nočne more je postal resničen. Srbija je štiri minute pred koncem tekme prešla v vodstvo.

Zmaj, ki bruha ogenj, in Morilec z deškim obrazom, kot so španski mediji opisali Dragića in Dončića, sta sedela na klopi, hladnokrvni Igor Kokoškov pa je imel na srečo še nekaj adutov - pistolera Prepeliča, ledeno goro Randolpha in igralca, ki bi ga hotel imeti vsak trener - Vidmarja.

Slovenski in svetovni mediji so kar tekmovali v superlativih in poudarjali všečno igro Slovenije ter glavna tvorca uspeha, sostanovalca iz hotelskih sob v Helsinkih in Istanbulu.

"Slovenija je v košarkarskem raju." "Slovenija je evropski prvak." "Piše se zgodovina." "Niso sanje, vse je res." "Predstava za zgodovino." "Košarkarji postali nesmrtni." "Grande Dragić, super Luka." "Slovenija osvojila gral." "Dragić Sloveniji prinesel zlato medaljo." "Noro finale v norem ritmu. Bravo sosedi."

Takšni in podobni so bili naslovi 18. septembra, ko so bili aspirini, neo-angini in robčki najbolj iskano blago v trgovinah oziroma lekarnah. Slovenske železnice so tisti dan brezplačno vozile ljudi na sprejem v Ljubljano, mestni avtobusi prav tako, letalo z zlatim tovorom pa je na letališču Brnik pristalo točno ob 19. uri, tako da je lahko Pop TV oziroma Kanal A z neposrednim prenosom začel osrednjo informativno oddajo.

Pred tem so iz podjetja Pro Plus sporočili, da je bil finale najbolj gledana športna oddaja vseh časov na slovenskih televizijah. Imela je rating 34,9 odstotka. Celotno tekmo si je ogledalo 84 odstotkov vseh gledalcev, ki so takrat gledali televizijske programe, vrhunec pa je bila zaključna slovesnost s podelitvijo pokala, ki je imela rating 37,2 odstotka oz. 93 odstotkov vseh gledalcev.

V naslednjih dneh in tednih so se vrstili sprejemi, zlati košarkarji, njihove drage in mame so postale stalnica na naslovnicah, življenje se je počasi vrnilo v tirnice, za vedno pa bo ostal spomin na 17. september 2017, zlati dan slovenske košarke.