Ime: Mirza

Priimek: Delibašić

Vzdevek: Kindže

Datum rojstva: 9. januar 1954

Mirza Delibašić velja za enega najboljših jugoslovanskih košarkarjev, ki je kadar koli v zgodovini oblekel dres madridskega Reala. Rojen je bil v Tuzli, bil je nesojeni profesionalni tenisač, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postal juniorski prvak Bosne in Hercegovine v tenisu in eden najboljših košarkarjev na stari celini. Vse to je bil visoki Mirza, znan tudi po vzdevku Kindže. Za nekaj časa je zaradi tenisa celo prenehal obiskovati osnovno šolo. Nedolgo pred odhodom na neki turnir na Češkoslovaškem, so ga odstranili s seznama udeležencev in takrat je tenisu pomahal v slovo. Nagrade, ki jih je prejel, je vrnil klubu in si prisegel, da nikoli več ne bo stopil na teniško igrišče.

Nato se je leta 1970 začel ukvarjati s košarko. Prva postaja je bil vpis v košarkarski klub Sloboda v Tuzli, kmalu zatem je postal član mladinske reprezentance Jugoslavije, s katero je na evropskem prvenstvu v Italiji dosegel zlato medaljo. Prestopil je v beograjski Partizan, a se je v glavnem mestu Jugoslavije dolgočasil, zato se je vrnil v rodno Tuzlo. V klubu rojstnega mesta je ponovno začel uživati v košarki. Na tekmi proti ekipi Bosne je v Sarajevu dosegel kar 36 točk, kar ni ostalo neopaženo. Vodilni v Bosni so ga takoj povabili v svoje vrste in Mirza je povabilo z veseljem sprejel. V tem klubu je odigral nekaj svojih največjih tekem in osvojil tudi evropski pokal.

Kljub bolečinam do naslova svetovnih prvakov

Leto dni po tej tekmi, ki je usodno vplivala na Mirzino kariero, bi moral nastopiti na svetovnem prvenstvu. Trener Mirko Novosel mu je po uvodnih tekmovanjih povedal, da je odveč in ga poslal domov. Njegova odločitev je šokirala tako igralce kot novinarje in športne analitike. Legenda pravi, da so mu soigralci takrat poslali telegram. "Ti si za nas najboljši na svetu – STOP – bodi pameten, hraber in dostojanstven – STOP – vsi te imamo zelo radi – STOP."

Po tem dogodku se je začel pravi razcvet njegove klubske kariere. Osvojil je pokal Jugoslavije, nastopil je v evropski reprezentanci proti Real Madridu, igral je na turnirju v Benetkah, kjer je na eni tekmi dosegel kar 99 točk, igral je proti reprezentanci univerz ZDA in si stal nasproti z Larryjem Birdom ter Magicom Johnsonom. Dobil je ponudbo kluba Atlanta Hawks, a jo je zavrnil. Ni se namreč želel preseliti tako daleč stran od doma. Na svetovnem košarkarskem prvenstvu leta 1978 na Filipinih si je poškodoval hrbtenico, a vztrajal in kljub bolečinam odigral vse tekme. V dramatičnem finalu je reprezentanca Jugoslavije ob njegovi izdatni pomoči premagala Sovjetsko zvezo, naslednje leto pa je Mirza visoko v zrak dvignil tudi pokal Lige prvakov, ko so z Bosno v Grenoblu pred 12 tisoč gledalci premagali italijanski Emerson.

Najboljša sezona v življenju

Leto pozneje je dobil ponudbo, ki je ni mogel zavrniti: v svoje vrste ga je povabil španski klub Real Madrid. Medtem ko so si v trdih pogajanjih vsi poskušali izboriti posebne pogoje, je Delibašić iskal samo poštenje. Luis de Carlos, tedanji predsednik Reala, je pozneje dejal, da ga je Mirza presenetil s svojo zahtevo. Zahteval je namreč samo, naj bodo do njega vedno pošteni. Dobil je pogodbo, vredno 300 tisoč dolarjev.

Na parketu je bil eden najkakovostnejših igralcev nasploh. Ne samo odličen strelec, bil je tudi fantastičen podajalec in se je kot tak odlikoval po izjemnem vodenju žoge ter pregledu nad dogajanjem v igri na parketu. Leta 1980 se je začela najboljša sezona njegovega življenja. Na olimpijskih igrah v Moskvi je z reprezentanco Jugoslavije osvojil zlato medaljo, naslednjo sezono pa v dresu Real Madrida še pokal španskega prvenstva in svetovni pokal, zaigral pa je tudi v finalu pokalnih zmagovalcev. "To je bilo moje zlato leto. Žoga ni hotela nikamor drugam kot v koš," je pozneje govoril Mirza.

Sporočilo na cigaretni škatlici

Potem pa se je njegova življenjska pravljica začela spreminjati v grozljivko. Žena je zahtevala ločitev, Mirza pa je zakon končal tako, kot je igral: hitro in natančno. Na prazno škatlico cigaret je zapisal sporočilo: "1. Sporazumno se ločujeva. 2. Vzdrževal bom tebe in Darija." Škatlico je nato vrgel pred vhodna vrata njunega stanovanja v Beogradu in se vrnil v Madrid. V svojih predstavah pod koši je še naprej blestel, a to ni več bil tisti stari Mirza. To ni bil Kindže, ki je svoje nasprotnike spravljal na kolena, publiko pa v trans. Ko so v klubu odkrili, da ima težave z alkoholom, se je odločil zapustiti Real, a Španci mu niso preveč zamerili. Zanje je bil še naprej eden najljubših košarkarjev.

Preselil se je v Italijo, kjer pa so se začele pojavljali zdravstvene težave. Leta 1983, pri vsega 29 letih, ga je zadela možganska kap in to ga je prisililo, da se je za vedno poslovil od košarke. Ni se mogel premikati, niti govoriti, okrevanje je bilo zelo dolgotrajno in mučno. V tistem času je imel tudi vse več težav z alkoholom. Kozarec vina pred spanjem je vodil v liter vina za zajtrk. Ponovno je končal v bolnišnici, bil je že klinično mrtev, a Mirza se je odločil drugače in se vrnil med žive.

Evropsko priznanje

Kljub vsem tem težavam ga košarkarski svet ni pozabil. Leta 1991 ga je FIBA razglasila za enega najboljših košarkarjev v Evropi, leta 2000 pa je bil izbran za športnika stoletja v Bosni in Hercegovini. Ne glede na vso hvalo, ki mu jo je izkazoval košarkarski svet, pa je zadnja leta svojega življenja preživel v gostilnah – alkohol ga je na koncu celo stal življenja. Umrl je v Sarajevu, 8. decembra leta 2001, star komaj 46 let. Leta 2007 so ga posthumno uvrstili v Mednarodni košarkarski hram slavnih, po njem pa je imenovana tudi dvorana v Sarajevu.